Kdor drugemu jamo koplje... je najboljši sošolec
Po nekaj mailih, debatah in glasovanjih je ravnatelj potegnil veto in odločil – zato, da bo v turi uživala tako pehota, kot tudi smučarska divizija z board oddelkom, gremo bivakirat na Prehodavce!
Tako je v soboto zjutraj na parkirišču v Zadnjici stalo 16 tečajcev in dva polnopravna ČAOta, eni v gojzarjih in drugi v pancerjih. Pot smo vsi začeli peš, smučarji pa smo dile lahko končno nataknili po dobre pol ure hoje po ledeni cesti. Podatka o tem, ali smo popravili rekord o številčnosti odprave na bivakiranje sicer nimam, bi pa skoraj upal staviti, da nismo bili med hitrejšimi. Sneg se je ponekod udiral do riti in pot navzgor je trajala precej dlje od naših prvotnih pričakovanj. Na srečo smo bili obkroženi s prekrasnimi razgledi, tako da ni bilo prehudo.
Večinoma smo potovali v treh skupinah, a »peloton« nikoli ni bil zelo oddaljen od čela dirke. Tako si po prihodu na sobotni cilj nihče ni mogel ravno oddahniti in smo vsi zelo kmalu začeli kopati svoja prenočišča. Govori se, da smo za gradnjo snežnih lukenj naravni talenti (ali pa samo natančno poslušamo predavanja), saj so vse izgledale kot na skici v Alpiročniku. Po treh urah švica in trdega dela smo se počasi vselili na začasne naslove Cesta na Prehodavce 1-6, in sicer v štiri garsonjere za dve osebi, en apartma za tri in eno štiriposteljno predsedniško suito. Najpogumnejši (kot se je kasneje izkazalo) so za prenočišče izbrali zimsko sobo. Ta je bila namreč po skupinski strokovni oceni hladnejša od naših lukenj.
Kmalu smo se zavlekli vsak v svoje zavetje in se greli ob kuhanju večerje, pripravi čaja in postiljanju postelj, kar zna biti v omejenem prostoru kar velik podvig. A prav vsem je uspelo in brez večjih pretresov smo vsi dočakali jutro. Pravzaprav nas je presenetilo, kako prijetna izkušnja je lahko bivakiranje. Luknje so bile celo tako udobne, da nas je večina prespala sončni vzhod in smo se iz spalk izkopali prav lenobno – precej po nedeljski maši in še takrat počasi.
Po zajtrku (od grisinov in salame, rice puddinga z malinami, do njokov iz sladkega krompirja – človek vidi svašta 
) smo krenili proti dolini. Ker je čez noč padlo kar precej novega snega, so ljubitelji pršiča vriskali, pešaki pa so se del poti v dolino drajsali kar po ritih. Nepozaben vikend smo sklenili na evalvaciji ob pici in pivu.
V avanturi, ki je za nami, smo se naučili veliko novih veščin, pridobili nekaj dragocenih izkušenj in se (kot ponavadi!) odlično zabavali v družbi drug drugega. Pa še kavč je danes bolj udoben kot je bil pred to dogodivščino …
Za konec še velika hvala Gašperju in Tadeju za vodenje in mentorstvo ter istočasno tudi za vrhunsko družbo.
Kdaj gremo spet? 
Foto: tečajci
Dbest! In res je bilo super.
Pridni! Več kot vas je, bolj je toplo