ČAO - Špiček in Pelc

Andrej Erceg | 08.03.2022

Špiček in Pelc

Medtem ko se Afrika suši, se (nam) je na severu skisalo. V danih razmerah je zato najbolje pobrisati na višino, bliže božjemu in z distance opazovati prihajajočo ujmo.
Na žalost sem zgoraj zdržal le slabih 24 ur. Noč v apartmaju pod Špičkom je bila hladna, nebo zvezdnato, avioni so frčali proti Ukrajini, tortelini pa so, za razliko od mene, počivali v želodcu. Spalka + tri deke so bili dovolj za nočni dremež.
Kljub besnenju ljudi, narava ni spremenila svojih navad. Zjutraj je posijalo sonce ter začelo mehčati tvarino. Prežvečil sem zmrznjen sendvič in ga poplaknil s toplim čajem ter odsopihal proti grebenu. V Škrbini za Gradom sem skeptično strmel na drugo stran, v strmo naklonino po kateri sem se pred desetletjem vzpenjal (https://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=788). Za plezanje po Pelcih sem se takrat odločil povsem slučajno, ker so bili pri roki, ko sem na sedlu Čez Brežice tuhtal, kam naj zavijem. Vzpon se mi je vtisnil v spomin kot uživaško poplezavanje brez zapletov. Tokrat pa sem se ob pogledu v obratno smer, spraševal o smiselnosti sestopa v dolino Bale, po prepadnem pobočju, s smučmi na hrbtu. Vseeno sem poizkusil in hitro ugotovil, da se mi ne da. Vrnil sem se nazaj do škrbine in šel raje obujat spomine na greben najvišjega Pelca. S telovadbo okoli skalnih stolpičev sem vztrajal skoraj do vrha, ko sem se znašel pred platastim razom, ki bi ga morda moral zajahati. Malo me je skrbelo, da bo nepredvidljivi rodeo prezahteven za moje srce in aluminijaste ostroge na pancerjih, poleg tega me je čakal še sestop v obratni smeri, ki je ponavadi delikatnejši. Pohlevno a s potešeno radovednostjo sem se obrnil in šel raje smučat. S škrbine sem na zmrznjeni podlagi vijugal do Zavetišča pod Špičkom, še enkrat kuhal, jedel in občudoval ”svoj” greben, nato pa nadaljeval s spustom pod stenami Velikega Ozebnika. Po drsenju med drevesi in listju sem pripešačil v dolino.