Dogodivščina si ne zasluži samostojne objave pod vzponi, niti ne pod alpinistični smuki, med napisanimi prispevki pa bo morda le našla svoje mesto.
Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom sem imel že dolgo na spisku želja kot morebiten alpinistični smuk v primeru izjemne zime, a slednja se nekako vnovič izmika … Objavljene slike od kolegice o vzponu čez vikend, ki se konča z lažjim slapičem oz. skokom, so me predramile, da bi si nemara grapo vsaj navzgor ogledal in jo malo bolje spoznal. Razmere naj bi bile dobre, težavnost pa na koncu za začetnika mejna za varovanje. Brata Mateja sem prepričeval približno pol dneva – za pikantne projekte je vseeno zame najbolj preizkušen in trpežen kandidat – naposled je kljub prihajajočemu izpitu naslednji dan udeležbo potrdil. Plan je bil pristopiti s smučmi, jih odnesti proti Ledinskemu vrhu in s čim manj prekinitev odsmučati do avta. Načrt pa je bil izpolnjen le v določenem deležu.
Prvi manjši zaplet je nastopil še v dolini, ko sem se med hojo s smučkami in opazovanjem vrhov, kjer je pihal na videz orkanski veter, spomnil, da sem doma pozabil smučarska očala, k sreči sem imel s seboj vsaj navadna sončna. Logično je, da sem nato vprašal Mateja, če ima kakšna s sabo … odgovoril je pričakovano – nobenih. Prepričal sem se, da bova že nekako.
Dalje sva stopicala proti oranžni soteski, kjer naj bi bil po mojih površno vzetih informacijah in spominu razgledov na grapo z drugih lokacij njen začetek. Mimo Ledinskega slapu in dalje navzgor. Grape so ja logična stvar, slediš naravnim prehodom, mar ne? Ledinski slap na desni je zgledal poln strahospoštovanja. Mogoče kdaj, kot drugi … kdo ve. A verjetno bi v tej vertikali vijake puščal kar notri, šlo bi za življenje in smrt. K sreči sva midva danes v grapi, zato kar naprej po snegu. Potihem sem upal, da naju bodo po snežnem koridorju vodile kakšne stopinje. Veter in nekaj centimetrov novozapadlega snega sta moje upe pregnala. Od zadaj so naju počasi, a vztrajno lovile nove ''naveze'' s pomočjo najinih stopničk in pa lažjih bremen na hrbtu. Na prvem ''meetingu'' smo se dobili skupaj pred premiernim skokom. Presenetil me je, nisem ga pričakoval, ni bil napovedan … in ni zgledal nedolžen. Sprva otipavanje brez vrvi, nato pade odločitev, da se povarujeva, viden je bil namreč en klin, škoda bi bilo, da ga ne bi izkoristila. Pristopniki za nama so se odločili enako. V skok sem kot prvi zagrizel sam, s smučkami na hrbtu in derezami na nogah sem dodobra ''podrajsal'' vso skalo naokoli, k sreči je bilo tudi nekaj dobrega škripavca, ki je mojo težo zdržal in nekako sem se skobacal čez. Ko je za mano prišel Matej, mi je dejal: »No, saj ni bil tako grozen, zgledal je hujši.« Izjave raje ne komentiram, v moji glavi pa je bilo tisti trenutek polno komentarjev. Na štantu sva se razvezala in Matej je potegnil naprej. Sneg je v nekaj desetih metrih postajal vse bolj strm, na koncu obzorja pa ga je krasila kamnita prepreka. Šla sva do konca. Nato pa ne več … Levo se je ponujala slabo zalita prečka, desno strma kopna zajeda in stena. »Dokler lahko greva še nazaj, predlagam, da sestopiva do sidrišča, to je čudno«. Matej se začuda ni preveč pritoževal in malo sva povadila lazenje navzdol v strmem snegu. Naveza za nama naju je prehitela, izmenjali smo si nekaj kratkih vprašanj in odgovorov … kot midva, sta bila prvič tod. »Srečno, pa povejta, kaj je za robom …«. Sestopiva nekaj metrov do naslednje naveze. »Tudi mi smo prvič. Šli smo samo za vama …« No, zdaj smo pa tam, sem si mislil. K sreči sem imel signal in poklical kolegico z informacijami. Dva stavka in vse je bilo jasno. Falili smo fejst in že spodaj. Informacije delim zgornjim in spodnjim sosedom. Zgoraj potrdita, da sta našla klin, ampak ta v svojem objemu drži tudi 'prusik'. Pričakovano. Hitro smo se spoprijateljili na štantu, saj smo ''ta spodnji'' imeli vsak samo po 30 metrov vrvi. Pač ni nihče pričakoval takšnih tehnikalij … Vrvi združimo in skok je naš tudi navzdol. Za nameček se nam je na naš abzajl pritihotapil tudi solo povzpetnik brez čelade, pasu, vponk, pomožnih vrvic … imel pa je dva cepina in dereze. Sprva je poskušal skok preplezati navzdol, a je k sreči obupal, in z nekaj improvizacije z našimi gurtnami nato varno poabzajlal v varnejši svet.
Pod skokom smo se prijateljsko poslovili. Ostali so sestopili do odcepa za ''ta pravo'' grapo in jo tam s približno 2 urno zamudo le napadli, z Matejem pa sva se odločila za spust v dolino, danes je imel v planu namreč še ''stara vprašanja'', jaz pa sem bil tudi zadovoljen z varnim razpletom plezalnega dela. Tale slepa grapa je že od začetka delovala mikavna za smuk, kot kaže je usoda tako hotela …