ČAO - Miganje na Migovcu

Andrej Erceg | 28.01.2022

Miganje na Migovcu

V bistvu sem hotel z Bohinja na Krn, a ker po ”mojih pravilih” ni šlo, sem se po številnih miselnih obratih znašel v Ukanški suhi. Poraščena gozdna strmina na domnevnem vstopu v graben naredi približno 100% selekcijo mimovozečih smučarjev, ki bi verjetno zgolj pod prisilo iz Žagarja zavili v nepregledno goščo ter ležerno vijuganje zamenjali za mučno lomastenje. In tako sem spet sam a prostovolno s smučmi drsel po reliefu, ki je malo spominjal na Skočnike. Po levem bregu večplastno razvejanega terena pokritega večinoma s pršičem, sem pritelovadil do razgleda pod severnim pobočjem Migovca. Teren očiščen šavja me je prepričal, vijuganje med vejami sem zamenjal za hojo naravnost navzgor proti prepadnemu vrhu. Zgoraj sem prečil levo na greben med Konjskim vrhom ter Migovcem, stopil na led, s smučmi na hrbtu po gamsjih sledeh nadaljeval v prepadno rušje, se s pomočjo dobro vraščenih naravnih varoval prebil čez na naslednji greben, odložil nahrbtnik ter olajšan bremena z jugovzhodne strani zlezel na vzhodni vrh Migovca.
Na sestopu do grebena pri Konjskem vrhu sem previdno špikal podlago, nato nataknil smuči ter po trdem, kloži in pršiču v obratni smeri odvijugal nazaj v dolino. Zanimivi konci.