Nisem Werner, he, he, he, sem pa naskočil Vernar. Brez nobenega problema. Ne čisto, skoraj, he, he, he... Po utrujajočem gaženju po lomljivi kloži od Krme pa do vratc med Vernarjem in Čikelmanom (priznam, tokrat sem pogrešal nadebudnega snegolomilca pred sabo), sem pogledal čez na Velo polje in proti Kanjavcu, se skril pred vetrom in počival v miru do mraka. Spust skozi vratca z nekaj telovadbe okoli ledenih plošč, nato vijuganje po večinoma (z)nosni kloži z otočki pršiča, ob svetleči lunci in svetlikajočih kristalčkih, nazaj v dolinski hlad. Osvežujoče.

He, he, he

Krma

Vernar pa Činkelman

Vratca

Veliki in Mali Draški vrh

Mišelj vrh, Mišeljski konec, Zob Kanjavca, Kanjavec

Vratca z zahodne strani

Velo polje...

He, he, he

ISO 2500