ČAO - Kud svi Turci, tu i mali Mujo

Aljoša Hribar | 25.11.2021

Kud svi Turci, tu i mali Mujo

Pregovor, ki najbrž izvira iz Bosne. V tem prispevku pa namiguje na precejšno obiskanost preplezane smeri v zadnjem obdobju, ampak pojdimo lepo po vrsti.

Smer »Beyond good and evil« v Aiguille de Pelerins sta v tretjem poskusu preplezala Andy Parkin in Mark Twight aprila 92. Slednji jo je potem v eni od svojih arogantnih kolumn označil za morda neponovljivo. In bil seveda še bolj jezen, ko so se začele dogajati ponovitve, kaka tut kar brez špage ... Za zadevo sem seveda slišal in o njej bral. Pa gledal spletne filmčke, ob katerih me je bla smrtna groza. »Tle me pa ne bojo vidl,« je bil zaključek. Prvič me je vanjo vabil Primož spomladi 2019. Mal se mi je dobro zdelo, mal me je trema napadla. Dilemo je rešilo daljše obdobje slabega vremena. So ble pa takrat res hude razmere!

To jesen se z Jako stalno nekam odpravljava. Same visoke mrzle stene se nama podijo po glavi. In vedno pride neki vmes, ponavadi bolezen. Vremensko okno pa kar traja. V nedeljo pa izgovorov zmanjka, je treba na pot. Par uric do Chama in dve meji, kok to spet vse laufa. Pod pogojem, da verjameš v okroglo zemljo. Pa da odmisliš zaroto kuščarjev, ki nas baje hočejo kontrolirat – dominirat. Ker oni pa to prej niso mogli ... Ampak pejmo rajš v hribe. Prvi problem je, da so Francozi ugasnil vse zajle. Kar pomeni, da naju težek ruzak tlači 3.5h, da se privlečeva na zimsko sobo. Jaka pričakuje velik naval, sam na koncu sva sama. Ob 5h začneva dostopati, noč je zvezdnata in obeta se lep dan. Pod steno pelje kar pošteno prehojena gaz, kar je kul. »Sam da so še kaj snega pustil,« si rečem.

Po dobrih 2 urah zaplezava v začetno strmino. Razmere so kar dobre, ni pretežko, se pozna predhodna obiskanost. Šraufi so bolj za okras, kak frend pa le svojo poko najde. V treh raztežajih priplezava pod ključno zajedo. Po pričakovanjih je začetek dobro očiščen ledene navlake. Jah, bo treba kar po skali. Moj najljubši bivši policaj se zapodi vanjo in presenetljivo hitro doseže nadaljevanje škripavca. Sledi cug, ki je zmeraj opevan kot zelo lep, ampak slabo varovan. Prvo drži, varovan pa bi lahko bil slabše. Prazvazprav res fascinantno, kako se plundra napopa v tak strm kot. Še malo po njej, pol pa tut tega zmanjka. Prva plezalca sta naslednjo sekcijo poimenovala »Ha-ha«. Ne štekam fore, men gre bolj na jok kot na smeh. Sej huki kar so, sam za noge ni neki, pol pa mal navija. Naslednja zajeda bi bila v malo boljših razmerah prava poslastica, tko je treba pa kar delat. »Ne popušča,« je misel, ki naju pelje naprej. Vse se hvala bogu enkrat konča in že se peljeva po solidnih abzajlih sosednje smeri prihajajoči noči naproti. Sestopiva do koče, kjer se danes kar tare ljudi. Še dobro, da sva midva svoje odbrcala.

Dobra stran zaprte gondole je, da je ne moreš zamudit. Z zadnjo zalogo moči se privlečeva do avta, sledi iskanje hrane po zaprtih gostilnah. Eni si ob fastfudu privoščijo vino, drugi mlačen izostar. Nikol si nisem mislu, da bom kdaj jaz drugi ... In končno postelja!

Kam pa naslednjič? Najprej pozabit na mraz, sneg za vratom pa ostale zimske radosti. Pol bomo pa vidl. Mogoče se pa še sestavim za kakšno tako ...