Ko sem se iz Kamniške Bistrice vzpenjal do bivaka pod Grintovcem, si nisem mislil, da hodim po sledi Madžara. V resnici zgoraj nisem pričakoval nikogar, še najmanj tujca, poleg tega sem za dostop namenoma izbral nedeljski večer, ko se običajni ljudje nahranjeni in potešeni zleknejo pred TV, prebavljajo doživetja minulega tedna in niti pomislijo ne, da bi šli ponoči lazit na nek hrib. Nekaj časa sem tako sledil odtisom derez, preučeval njihovo starost, potem pa nataknil smuči in po lastni špuri oddrsal do kocke.
Izstopajoča silhueta pravilnih oblik je izgledala brez obiskovalcev. Z olajšanjem sem potegnil kljuko, a dvodelna vrata se niso vdala. Ko sem neuspešno povlekel še spodaj, me je začelo skrbeti. Pa ja ni bivak zaklenjen, sem pomislil. Glavo sem naslonil na steklo in v temačni notranjosti poskušal odkriti opremo spečega obiskovalca. Pritličje bivaka je bilo za razliko od mojih misli prazno, miza počiščena, na klopci star vzglavnik. Ker nisem opazil nič izdajalskega, sem se še enkrat prestavil pred vrata, da odkrijem skrivnostni mehanizem za odpiranje. Opazoval sem v vetru bingljajoče ketnice, ki so visele ob kljuki ter poslušal njihovo zvončkljanje, ko so se vrata nenadoma odprla z notranje strani. Pred mano je stal mladenič, ki sem ga očitno vrgel iz postelje, me na kratko pozdravil v angleščini in splezal nazaj v prvo nadstropje.
Peter Ivanics po celodnevnem gaženju na Grintovec ni bil pretirano zgovoren, morda le razočaran, ker sem ga zmotil v njegovi intimi. Tudi sam sem po kratkotrajni besedni izmenjavi utihnil, namesto naju pa se je z enakomernim mrmranjem razvnel plinski gorilnik…
Zjutraj je vleklo kot za stavo. Peter je opotekajoč se fotografiral skrivnostno ožarjeno obzorje, jaz pa sem dogajanje raje spremljal skozi okno vrhunsko nameščene kapsule. Madžarski obiskovalec je kmalu za tem odšel v dolino in mi prepustil razkošje samote.
Za razliko od mojih zdaj že skoraj standardnih popoldanskih hribolazenj, sem imel tokrat pred sabo ves dan. Kljub temu pa je, običajno v dolini osovraženi ponedeljkov šiht, tu zgoraj minil kot blisk.
Po zajtrku sem zarinil v izstopajočo južno grapo, ki vodi na vrh Dolgega hrbta. Po strmem spustu na precej mehki podlagi, sem vijuganje podaljšal do dolinice med Štruco in Koglom ter pobral med vzponom odpihnjeno rokavico.
Gor sem šel še enkrat, tokrat do Škrbine. Belina na precej strmem pobočju pod grebenom desno od Škrbine, ni izgledala smučljiva. Nadaljeval sem z vzponom po skalovju na greben, do zasneženega vrha Štruce ter se po kratkem spustu s prilepljenimi psi, povzpel še na Skuto.
Spust je po uvodnem romantičnem razdevičenju Skute in štamfanju na Štruco, postal strm. Na plazeči čoftasti podlagi sem previdno drsel proti Škrbini, dokler ni zmanjkalo zadostne debeline snega. Po nekaj metrih plezalne telovadbe sem spet nataknil smuči in na intaktni belini odvijugal nazaj do višinskega bivališča.
25 let stara žveplenka iz legendarnega newyorškega Knitting Factoryja je vžgala iz prve. Mladostne spomine na underground je v bivaku preglasil plinski gorilnik in me s šumečo govorico prijetno uspaval.
V dolino sem prispel točno ob uri.

P.S.

Dodal sem tri bonus fotke z minulega MTB safarija po pragozdovih dežele Kočevske.

Bivacco zvečer

Kobilna glava zjutraj

Uživač

Peter ma hlače na veter

Dolgi hrbet z grapo

Škrbina, Štruca, Skuta

Strmo

Temu se res gode

Veliki Podi z bivakom

Jezerska Kočna z vzhodno flanko

Greben nad Škrbino. Smučal linijo pod grebenom.

Štrucula

Skutula

Zdrzno

Tle dol je šlo peš

Pozer

Štrikamo

MTB pragozd

Kozača

pa medvedo

Gašper Stopar, 14.05.2021, 14:55
Carska proza, bi kupu zbirko.

Sandi Zupet, 18.05.2021, 23:35

Ahac Istenič, 19.05.2021, 12:10
Ob branju tega, se mi zalušta, da bi kar takoj spakiral in jo butnil v hribe da navdiha!

Andrej Erceg, 19.05.2021, 15:20
Super, migamo! Medveda sem presenetil. Je rabil kakšno minuto preden je prištimal, da mu sledim in ga fotkam. Ko se je umaknil 10 metrov v breg, sem se odpeljal mimo. Me je bilo pa malo strah, ker je moja pot takoj za njim zavila v hosto.