Zaradi snežnih razmer in prekratkih vikendov se mi je letošnje visokogorje spretno izmikalo. Pred kratkim pa sem spoznala Marjano, s katero deliva strast do brezpotij in lažjih zimskih vzponov. V ožji izbiri se je znašla grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Marjana grapo dobro pozna, saj je v njej že trikrat plezala. Dodatno pa naju je vzpodbudil opis kranjskih kolegov, ki sta poročala o tem, da je grapa dobro zalita. Nekoliko me je skrbelo vreme, saj je ponoči malo snežilo, vendar pa tistih par centimetrov novega snega ni vplivalo na dobre razmere v grapi.

Z zgodnjo uro sva prehiteli dve navezi, ki sta se isti dan zapodili v grapo. Izbrali sva desno varianto. Razmere so bile odlične, hitro sva prišli do Ledinskega slapu, ki pa ni narejen. Malo višje naju je ustavil manjši skok. Jaz sem višja in sem se lažje zbasala čez ter jo zavarovala na cepina in 30 metrsko vrv. Pri naslednjem skalnem skoku sva se zadržali dlje, saj se nisva mogli odločiti, kako naj greva čez. Ozek pas snega ni bil zanesljiv, potrebno bo splezati po skali. Prehiteli so naju Kranjčani, ki so bili hitro čez in nama ponudili, da naju zavarujejo. V vrsti pa so stali že naslednji trije v navezi, zato sva jih spustili mimo. Od zgoraj naju je zavaroval Jure iz Vertikale. Skok je bil lažji kot sva pričakovali, da se tudi brez varovanja, ampak ziher je ziher. Sledil je daljši strm vzpon do sedla, kjer naju je pričakal sonček in fantastičen razgled.

Pri spuščanju do Kranjske koče sva se odločali, ali greva po lovski poti ali čez Žrelo. Ker je čez Žrelo hitreje, sva se odločili zanj. Razmere v Žrelu pa so bile bolj neugodne, sploh če plezaš navzdol. Meča so naju zaradi plezanja po ledu že pošteno bolela. Čisto na dnu, naju je pričakal skok, 30 metrska vrv pa je bila prekratka za rinko višje gor. Od zgoraj je težje oceniti razmere, ko se spuščaš, zato sva se raje vrnili do Kranjske koče. Lovska pot je imela dobro gaz, hitro sva bili v dolini.