Letošnja zima je bila res radodarna s snegom in je nudila obilo smučarskih užitkov, ampak nama z Aljažem se je želja po zimskem vzponu v Slovenski smeri spretno izmikala že od lanskega leta.
V ponedeljek pa pride povsem nepričakovano povabilo. Aljaž pravi, greva v Slovensko z Gašperjem, ki bo peljal s seboj še tečajnika Jurija in Patrika. Si rečem, ne razmišljaj preveč, vreme bo čudovito, sneg je...
Vsi skupaj si dogovorimo dopust za sredo in v torek zvečer že korakamo proti Vratom, kjer upamo, da bo dovolj prostora, da ne bo treba spati zunaj. Sreča je bila na naši strani in zimska sobica je bila prazna. Zjutraj nad že pod Steno pozdravi sonce in hitro smo na vstopu v smer.
Gašper kot mentor nesebično razdaja znanje svojima varovancema, midva z Aljažem pa preverjava, če sva dobro naštudirala smer.
Smer je dobro zalita, sneg je v večini kompakten, tako da težav ni. Naveza Gašper, Jurij in Patrik, se je na več izpostavljenih mestih navezala, midva z Aljažem sva se navezala samo v najdaljši prečki, čeprav sva kasneje ugotovila, da niti ni bilo potrebno.
Proti vrhu smeri nas ujame že skoraj poletno sonce, in slačimo sloj za slojem, do poletno kratkih rokavov.
V smeri je bilo kar precej obiska, čeprav je bilo sredi tedna, prevladovali so turni smučarji, tako da sklenemo, da gremo naslednjič s smučmi.
Sploh ko ugotovimo, kako dolg je sestop za Cmirom. Kljub prelepim prizorom, ki so nas spremljali ob sestopu, se je vleeeeklo. Malo smo preverjali poznavanje okoliških vrhov, testirali orientacijske spretnosti in se tako in drugače spoznavali, pa je tudi sestop minil. Kasneje ugotovimo, da smo od iztopa iz smeri do avta prehodili 18 km.
Fantje so bili super družba, Gašper kot običajno zanesljiv vodja in že v avtu sklenemo, da bomo ob priliki še kakšno skupno turo dogovorili.