Ker praktične aktivnosti alpinistične šole v teh časih stojijo, se je fajn s kom individualno zmenit za turo, da kaj sprobaš na terenu. In tako pride četrtek, ko me sovaščan Blaž povabi v hribe, »Za vikend gremo smučat, greš zraven?«. Smučal nisem že kakšnih 15 let, a že nekaj časa se spogledujem s turnim smučanjem. Nekje je treba začeti in očitno je ta čas prišel, to bo še zanimivo. »Zrihtaj mi opremo, in grem defitntivno!«. Zvečer me že kliče, da je dobil dile (hvala Jemčk, hmeljev sok imaš v dobrem!), pancarje in lavinski komplet pa dobim na posojo s ferajna. Vrhunsko!

V soboto ne prezgodaj, ne prepozno odrineva skupaj iz Črnuč proti Kranju, kjer pobereva Andrejo, ki gre pravtako prvič turno, in pičimo na Planino pod Golico, kjer je naše izhodišče za Klek. Očitno kar priljubljena destinacija pozimi za smučanje. Takoj se naučim vse osnovne stvari za pripravo smuči, pancarjev in le nekaj metrov od avta s smučkami na nogah odrinemo na turo. Toplo, sončno vreme, lepa narava, mir in predvsem družba, ki v teh časih še toliko več pomeni. Le kaj bi si človek še lahko želel? Gor sledimo špuri predhodnikov, po nekoliko ožjih prehodih in med vejevjem, na plano pridemo desno nad bajto. Zadnji vzpon gre hitro, saj se nam vedno bolj odpirajo razgledi, na grebenu pogled na snežno deželo Avstrijo, kmalu na vrhu pa še glavni del Julijcev. Ugotavljamo kaj vse se vidi, kje še so lepe špure za smučat, kaj je za splezat… Ja ja, neizmerno uživamo! No zdaj pa je čas za zaresno smučanje-spust v dolino. Blaž gre malo pofurat še na Avstrijsko stran, z Andrejo se spustiva po drugi strani do bajte na Jeseniški planini, kjer se nato dobimo. V spust gre izmerno previdno in predvsem leseno, v izi, lahko bi rekel skoraj povsem na novo učenje smučanja, pa še predolge smuči imam. A važno da gre, in ponosem sem nase. Razmere so sicer še kar dobre, snega je letos veliko, je pa že precej južen in zbit zaradi vedno močnejšega sonca ter višjih temperatur zadnje dni. Res mi je vroče. Na klopci še izkoristimo toplino hribov, saj imamo le čas, in dar gora. Sledi še nekaj širše ceste, kar mi zelo ugaja pri zavojih, nato pa skozi gozd poiščemo res lepe smučljive prehode do Planine. Sčasoma le začnem pridobivati grif ter užitek v smučanju se povečuje. Na koncu mi je kar prehitro konec.

Blaž, lepa ti hvala, da si me spravil v to, občutek ko po tolikšnem času spet natakneš smuči je noro izjemen! Pa še dneva nisem zaključil v kakšnem grabnu ali z odtisom na drevesu, kar je tudi dosežek. Zaključili smo ga z nasmehom na obrazu!

Uživamo na soncu

Blaž se strinja, da je fajn!

Na sosednji strani

Ekipa

Na Kleku, razgledi.

360 stopinj

Ni nam težko

Spet smučam, juhu!

Blaž v elementu

Še zadnjič se spustimo