ČAO - Hudičev steber

Jasmina Zajc | 20.09.2020

Hudičev steber

Metkin zapis:

Pred več kot enim letom sva obračali še preden sva začeli hoditi, na parkirišču pred kočo na Gozdu, ko se je ulilo brez svarila. Tokrat sva optimistično zabredli v vlažno temo. Na dostopu nama je hudič šepetal: »Poglejta to mokroto, kakšno bo šele v smeri!« Očala so se tako rosila, da se stene ni videlo, kaj šele zajede! Dvome sva zadrževali vsaka zase in kmalu sva bili pod vstopom v smer. O snegu ne duha ne sluha. Ob dotiku skale, je bilo jasno, da bo današnja avtosugestija: »Moje dlani so tople«. Hudič nama je že v 1. raztežaju pokazal, da naju ne bo kar spustil prek svojega stebra. Najprej nama je izpulil skice iz žepa, nato nama je odpel vponko in jo vrgel v globino, potem pa se nama je še prikazal v obliki jeznega sikajočega kozoroga, ki nama na srečo ni pregriznil vrvi. Ali je bil prvi raztežaj ocenjen s IV, težak zaradi mrzle skale ali treme, ne vem. Počasi sva se sprostili in uživali v plezanju. V zajedi naju je hudič hotel speljati v plate na levi, a se nisva pustili pretentati. Nekoliko višje ugotovim, da imam okrušen zob (spet delo hudiča). Pod nama se je grozeče dvigovala megla, Mojstrovke pa so bile lepe kot še nikoli. Hudič kar ni odnehal, nastavljal je krušljive oprimke in nalagal drobir. Nekje v 6. raztežaju naju je prestavil raztežaj višje na avstrijski skici. Nisva se pustili zmesti in kmalu sva malicali na glavi ter uživali v razgledu. Nadaljevali sva proti obrnjenemu V, kjer mi je hudič zašepetal: »Kar direktno navzgor!«, morda pa je bila le Jasmina, ki je bila prepričana, da je prečka grda, krušljiva in izpostavljena. No, ne veva kakšna je prečka, veva pa, da je zajeda lepo plezljiva. Nadaljevali sva proti kaminu, kjer te objame temačnost in veje Dantejev mraz. Hudič je od jeze tako pihal, da je bil kamin suh in z nekaj spretnosti sva premagali zloglasno zaporo z izhodom na levo. Megla se je razkadila, hudič je kapituliral in nama odprl pot do vrha. Preduhu sva se izognili z izstopom na desno in kmalu sva uživali na toplem jesenskem soncu z razgledom na nove cilje. Sestopili sva po slikoviti Hanzovi poti, veseli, da sva splezali »smer od hudiča«. Smer se nama zdi solidno opremljena, možnosti nameščanja varoval so dobre.