Aljoša Hribar | 20.07.2020

Od Eigerja sosed pa od brata prjatu*

*Za migrante: izpeljava celotnega imena nekoč kultnega lokala “Žmauc”

Malo uvoda: Za ta teden plezanja sva bila dogovorjena že prej. Preden je tisti netopir skupaj s prašičem naskočil Kitajca. In je plod njihove grešne ljubezni ustavil svet.

Ni kazalo prav dobro. Bolj ali manj kompetentni voditelji so nas zaprli v domači kurnik. Nismo mogli prav daleč, tako da smo se v miru posvetili najljubšemu hobiju: ovajanju domnevno porednih sosedov. Zamenjali smo svobodo za varnost. Po parih mesecih te zabave pa seveda zmaga! Oznanili so jo, kot se spodobi, supersonični avioni najlepšega slovenskega zeta. Kot pred leti, ko je Bush jr. na USS Abraham Lincoln še pred koncem polčasa oznanil konec iraške vojne.

Pa sva šla. V Švico, točneje Grindelwald. Tam zraven Eigerja kipi v nebo meni prej neznani Wetterhorn (3.692 m) pa njegov zahodni raz. Kakih skoraj jurja pa pol visoka stena, strma pa to. Treba bo v njej prespat. Pakiram ruzak, nekam majhen se zdi. Ko nekako stlačim vse vanj, zgleda kot napol podrt kozolec. Škoda, da nisem gledal Housovega filma o pakiranju. Mah, bo že šlo, saj sem močan.
Ob človeški uri zgledno zamaskirana skočiva na bus, pol pa po izpostavljenem skrotju do vstopa kake tri ure. Na premajhni polici se opremiva in zakopljeva v strmo steno. Mrzlo je. Hvala bogu še ne vem, da bo tako še dva dni. V tretjem cugu plezava čez ogromno streho, ruzak me hoče prevrnit. Šit, kaj šele bo. So pa dobro grifi, v bistvu se kar da. V tej maniri nadaljujeva par sto metrov – lepa, konstantno kar težka pleza. Na drugi bivak polici je ura že sedem, ampak Jaka hoče naprej. Sledijo najtežji raztežaji, prižgeva baterije in ob 23h doseževa bivak. Seveda pričakovanega snega na polici ni, tko da pač ne bova pila. Zavlečeva se v spalke, super, in že je spet dan. Pa piha kot pri norcih, namest čaja mrzle plezalke. Po nekaj lahkih cugih se raz spet postavi pokonci. A bo tega sploh kdaj konc? … Konec le pride, sam sestop pa ni od muh. Čudni abzajli, pa plezanje navzdol. Ko pustiva not še BD 1ko, končno doseževa ledenik. Itak je v megli, sam ga je modri prej slikal, tko da najdeva čez. Še par urc pa sva v koči. Vino al pivo je zdaj vprašanje, najboljš kar oboje. Zaspim kot ubit, enkrat za spremembo me zbudi Jaka. Dolina, bus, avto, pa slaba napoved za sever … nič, greva v Šam!

Tudi tam v naslednjih dneh ni vremena za visoke hribe, hvala bogu. En dan uživaške plezarije v okolici Aoste, pol pa spet nekam nad akumulacijsko jezero na švicarski strani meje. V meglenem jutru ne najdeva Piolajeve smeri, jebiga, začneva plezat pač po edinih svedrih, ki jih vidiva. Smer se izkaže za kar težko, 350m pa sami 6c-ji pa take. V avtu prebereva, da avtor smeri ni mojster Piola, ampak en Anglež. Imena si nisem zapomnil, zveni pa kot kak zvezdnik pornografskih filmov, baje je plezal tudi v Sloveniji. To je za tokrat to, bo treba domov.

Zelo lepa smer West pillar v Grosse Scheidegg Wetterhornu se pohvali z ED1, meni se zdi kar težja od Walkerja. Sem pa tudi že malo starejši, mogoče zato. Kot sem že velikrat rekel, za prav velik takih se ne bom več sestavil, sam zdele sem pa zelo vesel. Preden na nas spet poveznejo gajbico …

Klik za večjo sliko

Wetterhorn

Klik za večjo sliko

Dostop

Klik za večjo sliko

Sosed

Klik za večjo sliko

Znameniti off width

Klik za večjo sliko

Jutranja sapa

Klik za večjo sliko

Bivakplac

Klik za večjo sliko

Proti vrhu

Klik za večjo sliko

Prvi ledenik

Klik za večjo sliko

Sproščeno nad Aosto

Primož
Primož Sedej, 20.07.2020, 21:48
Priden Palec gorSmehljaj
Jan
Jan Jasnič, 21.07.2020, 10:58
To je dopust, lepa Smehljaj Močn
Ahac
Ahac Istenič, 27.07.2020, 22:45
Hudo!PresenečenMočn