Overižen jekleni konjiček je sredi dneva po cesti na Blato pošteno sopihal, ko je prvič letos tudi mene pripeljal do zajetne snežne odeje po kateri sem nato s smučmi oddrsal naprej. Zaradi pozne ure sem izkoristil obstoječo gaz, ki pa ni vijugala po mojih željah. Tako sem uvodoma namesto na planini v Lazu končala pri neki brunarici sredi hoste. V nadaljevanju sem se brez pričakovanj lotil druge sledi, ki me je peljala mimo Dednega polja proti dolini Za Kopico. Naveličan vlačenja nalepljenih coklov po že znani ravnini, sem si sredi obsijanih in stenstanih planin privoščil sendvič, se poslovil od gazi ter nadaljeval raziskovalno v hrib.
Ko sem zagledal Prvi Vogel ni izgledal pretirano atraktivno, me je pa zato prepričala naklonina na drugi strani. Brez obžalovanja sem se izognil čofti po kateri sem dostopal, odsmučal po grebenu na jug ter se po strmem in kompaktnem vzhodnem pobočju spustil na sedlo med osvojenim vrhom in Slatno. Pogledoval sem v nadaljevanje globeli V Razoru, upošteval instinkt ter zavil v položen svet. V svetlobi zahajajočega sonca, ki je pokrajino navidez mehčala sem na razgibanem platoju s poskakovanjem lomil vse tršo skorjo, se skozi strm gozd prebil nazaj na Dedno polje, od tam pa po snežnem koridorju v temi pridrajsal do avta.

Dobelden!

Krn

V Lazu

JV greben Prvega Vogla, Slatna in Kreda

Ogradi z oblakcom in lunco

Minimal v desno

Alpski plazilec

Kreda

Bojevnik IV