Včasih se zgodi, da zreš navzgor in čutiš metuljčke v trebuhu. Pardon, ne metuljčke. To je včerajšnja večerja, ki se je odločila, da noče s tabo gor. Nekaj takega se je dogajalo v mojem prebavnem traktu in zazdelo se mi je, da nas čaka zanimiva smer.

V sredo zvečer sem izvedel, da imajo naslednji dan Andraž, Tanja in Saša en sedež v avtu in dva konca dvojne vrvi verjetno proste. Kljub utrujenosti sem si rekel: “zakaj pa ne, saj gredo gotovo kaj normalnega, če so mene povabili zraven!” in zjutraj že sedel v avtu skupaj z ostalimi.

Prva polovica poti navzgor je bila čudovita. Gugali smo se in opazovali čudovito okolico Neveljskega prevala. Druga polovica je bila napornejša, saj nam noben ratrakist ni ponudil prevoza. A nekako smo se le pojavili pred steno in nisem bil edini, ki se mu je dvignil nivo adrenalina. Pričakoval sem kaj lažjega.

Tanja je prva zagrizla v snežno strmino in uživala v čvrstem škripavcu. A težavnost je hitro naraščala. Saša je v drugem raztežaju dobila detajl smeri in zaskrbljen sem opazoval, kako si otresa roke, medtem, ko se bori s previsnim snegom. Višek adrenalina za naju opazovalca je bil, ko se je tam čez med kriki prebijala Tanja. Z Andražem sva se malce bleda spogledovala in po glavi se nama je podila misel, če ne bi šla raje na pivo. Pa je zmagala želja po nadaljnem plezanju in kmalu sem slišal njegov zadovoljen vzklik na vrhu detajla. Kljub ne najboljšim občutkom sem se prebil za njim tudi jaz in v daljavi videl dekleti, ki sta se že razvezali in hitro nadaljevali po smeri navzgor. “Pa naj gresta, saj naju bosta na vrhu čakali!” je bila ena od misli, ko sva (ker sem še tečajnik) navezana nadaljevala vzpon. A po naslednjih dveh raztežajih sva tudi sama imela dovolj, pospravila vrvi in v hitrejšem tempu nadaljevala proti sončnemu vrhu Prestreljenika, kjer sta naju premraženi, a nasmejani čakali dekleti.

Polni pozitivnih občutkov smo sestopili po smučišču in kramljali o bodočih in preteklih vzponih, o opremi, mrazu in ratrakistih, ki ne ponudijo prevoza.


Hvala ekipi, da so me kljub mojemu tečajniškemu stažu in pomanjkanju izkušenj vzeli s seboj in mi omogočili čudovito izkušnjo!


Pa še par info:
-gondola z Italijanske smeri obratuje 8:45 do 15:20 in le do Gliberti-ja
-po cca 35 m smeri je na levi lopa, primerna za precej udobno sidrišče malo pod detajlom smeri
-nad detajlom je težje narediti sidrišče. Če plezaš s 70m vrvjo, pa lahko dosežeš na levi skalo, v kateri smo pustili dva dobra klina

Takole se nam je odprl pogled na našo smer

Snežni jezik nad nami je začetek smeri Zajede zelenih polic, ki je pred kratkim doživela prvo zimsko ponovitev

Ambient je bil fantastičen

In tanja se prva podala v smer.

Za njo Saša

In Saša gre naprej

Ni bil ravno sprehod. Nad tem delom se za en meter malenkost položi, potem pa pride najstrmejši del

Da nama ne bi prehitro zmanjkalo tem za pogovor, se je šel še malo družit s Tanjo

Ampak Tanja je ušla naprej

Bomber!

Midva sva imela 70m vrv in Andraž je lahko dosegel skalo, v katero je zabil dva dobra klina

Pa še malo varovanja za naju ...

... medtem, ko sta dekleti že leteli navzgor

Izhod čez opast ni bil najboljši

Zato so njune stopinje vodile v desno in tam sta naju že nestrpno čakali

Mal smo pa bli veseli!

Zaslužen razgled

Zebe!

Pa še fotkica z novimi NOMIC-i