Štart iz Ljubljane ob 4.30, pod Teranovo stojiva ob 7h, prva v smeri, prvič v lajfu. Ideja, da jo preplezava nenavezana, propade v drugem raztežaju, kjer prevladuje suh led. Za nama se medtem nabere že kup navez in pa dva zoprna Avstrijca, ki sta naju začela prehitevati samo zato, da sva ju potem lahko čakala v raztežajih zgoraj. Izstopna prečka še nikoli do zdaj ni bila tako enostavna, drugače pa smer v teh razmerah ni ravno neka uživancija.

Krajša pavza v neki zanimivi jami, potem pa Tanja štarta v prvi raztežaj Trojke, ki je bil verjetno najlepši del smeri. V naslednjem raztežaju gledam, zakaj sledi predhodnikov vodijo spet v neko jamo? No, ta jama ima na drugi strani zelo zanimiv izhod, naslednji štant pa naredim v novi votlini višje zgoraj, kjer te soplezalec opazi šele, ko je pol metra stran. Izraz na Tanjinem obrazu, ko je zagledala moj butast nasmejan ksiht, je neprecenljiv.

Do tukaj se nama je smer zdela čudovita, potem se je pa začelo zares. V 4. raztežaju dobim plato s slabim snegom in nekakšnim požledom, varovanja nobenega. Strmina potem še nekaj raztežajev ne popusti, razmere so sicer vrhunske, štanti tudi že narejeni. Se pa vse spremeni na slabše v zgodnjem delu, kjer se smer združi z Jubilejno. Tam gledava, ali bi šla desno ven na greben, ali pa bi nadaljevala direktno navzgor v nek slap, ki od daleč izgleda enostaven. Zarinem v slap, ki se na koncu postavi navpično, tam sem tudi dal zadnje vmesno varovanje v smeri (prvi sveder v smeri, ki zares prime). Višje zgoraj štantam v neko skorjo na 4 svedre, buldoga in 2 cepina. Tanja, ki pride za mano s popolnoma premočenimi cevlji in posledično zamrznjenimi nogami, izdahne svoj trademark stavek, ko ima vsega dovolj: "Ti me samo ven iz stene spravi." Aha! Končno sem lahko tudi jaz Tanjin heroj (da ni vedno Saša) .

Sledita še dva raztežaja brez možnosti varovanja in izdelave sidrišča, sneg se spremeni v skorjo, ki leti dol v plahtah. Na greben izplezam v temi in po nekem čudežu opazim zajlo, ki gleda iz snega ravno toliko, da lahko naredim prvi bomberski štant po 200m. Ne vem kdaj sem bil nazadnje tako vesel zajle.

Na vrhu se odločiva, da v temi ne bova plezala navzdol proti Jezerskemu in pokličeva Lovrota, da naju pride pobrat v Suhadolnik. Sestop čez greben se je izkazal kot enostaven; prvo pavzo sva imela v bivaku pod Grintovcem, drugo pavzo pri Cojzovi koči, potem sva jih pa nehala šteti. Pri tabli "Suhadolnik, 1ura" končno doživim živcni zlom (kar izgleda tako, da neham klet čez pot in popolnoma utihnem). Po petih urah sestopa končno prideva na cilj.

Glavni junak te zgodbe je pa Lovro, ki naju je čakal v kombiju od 10h dalje, prinesel pivo in naju potem še zapeljal do Jezerskega. V zahvalo dobi, poleg oznake legenda, še 3 bonus mentorske ture! .

Vtise iz ture najbol povzame Tanjin komentar nekje na grebenu Dolgega hrbta, v temi in na vetru: "poln k**** mam te zime, v nedeljo ne grem nikamor!". No plani za nedeljo so se (skoraj) normalno nadaljevali takoj po popitem pivu

Teranova

Prvi skok, ravno še dovolj snega

2. raztežaj, suh steklen led

Skok v grapi

Pločnik od prečke

Pod Trojko/Lastovko/Jubilejno

Trojka

1. raztežaj

Proti jami

Hudo!

Doberdan!

Še en lahek raztežaj

Konc zajebancije

Vrhunske razmere

Ampak v meča pa šuta!

Slap v drugi polovici smeri

Stekleni pogledi brez duše

Primož Sedej, 18.01.2020, 12:53
dolg dan

Miha Jemec, 18.01.2020, 21:03
Bravo za tole, lepa! Pa če se prav spomnim, so bili pri nas čist drugi raztežaji težki

Tanja Metličar, 19.01.2020, 13:56
Miha, na vašem prispevku zgleda zelo drugačna, v nobenem primeru pa ni za pingvine

Rok Čermelj, 20.01.2020, 10:41
Lepa!

Maja Gaspari, 20.01.2020, 11:25
Hudo!

Boško Naumov, 20.01.2020, 17:53
Spomnim se tega steklenega in brezdušnega pogleda, kot da bi bil včeraj, pa čeprav bo čez 9 dni že 9 let od tega!
Hvala Kita in Jemček. Neprecenljiva izkušnja.
Bravo obema.