Samo vprašanje časa je bilo, kdaj mi dokončno mine potrplenje na sicer velikem in simpatičnem francoskem smučišču Les Sybelles, krivi so bili predvsem magnifique razgledi okoli. Dolgo trajajoča mrzla suša žal ni dopuščala kakšnih užitkov izven prog - vse zvoženo, vse trdo - čeravno so tereni francoskih smučišč za freeride prste obliznit. Alternativo sem tako poiskal v panoramski turi na tukajšnjega očaka Pic de l'Etendard - 3464 m. Pristop je bil razvlečen, a dih jemajoč. Ledeniška dolina z več jezeri, spremenjenimi v ogromne bele platoje, je bila doživetje zase, zato me ni preveč motilo, da je bilo kar nekaj hoje po ravnini, pot je večinoma vodila po sredi njih. Na koncu zadnjega jezera se je pričelo malo strmejše pobočje, ki je zaznamovalo začetek ledenika St. Sorlain. Ko se je ta odcepil proti samem vrhu, klanec pa tam zelo postrmil, sem ponovno klel, da si še kar nisem umislil srenačev za razliko od dveh Francozov pred mano, ki sta elegantno švignila navkreber, medtem ko sem jaz po zamudnem natikanju derez začel počasi vdirajoče stopicati za njima. Ko se je teren položil, sem hitro prešaltal nazaj na pse, dereze pa držal naslednjih nekaj 10 min kar v roki, saj se je po najvišjem platoju vse bolj bližal še zaključni strm skok na sam vrh. Tam sem srepo bulil v nenadejano družbo sedaj že kar štirih Francozev, od katerih sta dva smučke dala kar na rame in brez derez zakorakala v strmo in trdo flanko do slemena na vrhu. Sam sem za njima z derezami in cepinom zmajeval z glavo, nakar sem se spomnil, da sem današnji dan že tudi sam prekršil marsikako pravilo varnega gibanja v gorah, v bistvu sem celo polno opremljen za njima stopical s pozabljeno čelado v nahrbtniku. No, saj plato ledenika pod nami je bil res neskončen ... Kdor ne reskira, ne profitira. Vrh je bil dokaj zračen, razgledi na vse strani fenomenalni. S prijatelji Francozi sem poskušal razčistiti pravilno izgovorjavo našega vrha, pa nismo daleč prišli, predvsem sta me razočarala mlajša moška okoli 40ih let, ki sta znala komaj kakšno angleško besedo. Tako da smo ostali bolj pri mojih polomljenih francoskih stavkih ... "Les Alpes francois sont magnifique... blabla" pač. Smučanje z vrha je bilo tudi magnifique. Na začetku nekaj zavojev v južni strmini, potem čez sleme v grifig strmo flanko, nato nekaj karving zavojev na zglajenem 3000-metrskem ledeniškem platoju, potem pa smuk navdzol in zalet za prvo ravnino. Ostalim jezerskim platojem sem se izognil po drugi varianti, kot sem pristopal, in naposled po drugem labirintu krasnih dolinic prišel do domačega smučišča. Povsem drugačen svet kot pri nas v Sloveniji in všeč mi je bil!