”Ko se zjutri zbudim” je na Študentu rohnel pokojni Brane Bitenc, ko sem se tretjič v tednu dni z avtom vozakal proti Vodolam. Kultni pankerski poet in otrok socializma je v meni obudil spomin na najstniška leta in (izgubljene) ideale. Z orošenimi očmi sem vijugal naprej, vmes zamenjal avto za smuči in prek Tolstega vrha, mimo Korošice, pridrsal do Petkovih njiv. V daljavi sem opazoval lebdenje treh jadralcev nad Ojstrico ter njihove igrive pristanke na vrhu ter se spomnil na ”prepih”, ki ga je veter nedavno naklonil meni. Čez kopno bariero sem splezal na Britofe/Debeli sneg, ponovno nataknil smuči ter nadaljeval po konkretno naluknjanem terenu proti Planjavi. Sonce je neusmiljeno pripekalo kot da bi bil na pomladanski smuki. Sneg se je iz zmrzali modificiral v čofto, zato je ovinkarjenje okoli globokih prepadnih razpok in lukenj postalo zamudno in nepredvidljivo početje... Sprožil sem nekaj manjših plazov južnega snega, na grebenu pod Planjavo pa ponovno ujel zimo z veterom, ledom in kložo.
Spust z vrha do Korošice je bil snežni podlagi prirejen, s poskakovanjem, nastavljanjem robnikov, čofotanjem ter občasnim srceparajočim ropotanjem po skalovju.
Nadaljeval sem rutinsko v temo, si za konec privoščil še solidno vijuganje z Deske in po 10-urni telovadbi pripešačil do avta.

Petkove njive-Britofi-Planjava

Človeku je v samoti lažje, ko po štirih dneh ujame lasten rep

Jadralec levo zgoraj

The skok

Okrešelj v senci

Debeli sneg in Dedec

Planjava

Korošiški Kapitan z lunco