Jakobu sem obljubil, da mu bom spisal hvalospev, če živ odsmuča grapo . . . no, tule je. Pravzaprav je potrebno v hvalospevu omeniti dve osebi, vendar pojdimo po vrsti.

V nedeljo, 29. decembra, se zjutraj odpraviva proti Sella Nevei s Poncami v mislih. Ko se le pripeljeva na cilj, vidiva, da se kar nekaj turnih smučarjev ustavlja na enem parkirišču pred najinim. Zaradi stanja ceste, na kateri bi se začela najina turna hoja, se Jakob odloči, da se pridruživa vsem tem »lokalcem«. Tako se začne vzpon po makedamski cesti proti sosednji »dolinici« od najinega prvo zastavljenega cilja. Temperatura solidna za ta čas, le snega nekoliko manjka. Pravzaprav ga sploh ni bilo v gozdu, razen, na srečo, na makedamski cesti, po kateri sva pešačila. Tako se počasi vzpenjava proti platoju in Jakob je z vsakim zavojem ceste bolj depresiven, saj ni videti, da bi bilo kaj več snega na višjih predelih. Prideva do koče in platoja in res je, snega je ravno toliko, da lahko rečeva, da je vse belo. Ni kaj, nadaljujeva najin vzpon iz platoja naprej v dolinico in končno se začne dvigati količina zapadlega snega ter Jakobovi apetiti. Namreč, ni dovolj, da slediva ostalim turnim smučarjem po dolini do sedla in odsmučava po, lepo rečeno, zoprnem snegu. Potrebno je nekaj več. Zato že pogleduje desno in levo po »grapicah«, v katere bi se usmerila. Jaz pa sem z vsako minuto bolj tih in zamišljen. Po manjšem »nesporazumčku« se usmeriva proti neki grapi na levi strani. Ker mene ne mika ravno in bi si bolj želel samo turne matrarije po stopinjah italijanov, se zmeniva, da se ponovno srečava pri sestopu pod grapo. Tako torej počakam, s pogledom uprtim proti grapi, Jakoba, da se opremi in začne z vzponom ter naposled zavijem za njem v grapo. Kakopak. Grapa ponekod totalno ledena, drugod napihan sneg, ter spet drugje trd in zamrznjen sneg. Po določenem času, ki mi bo večno ostal neznanka, se prebijem do vrha grape, kjer me Jakob že čaka (verjetno nekaj dni) s pripravljenimi smučmi za spust. Vzamem si minuto, da si oddahnem in se nadiham, nato pa mu rečem, da sam tega ne bom odsmučal (ker moje sposobnosti niso na tej stopnji). Jakob se strinja in že se začnem ritensko spuščati od prvega koraka naprej, da bi Jakob zavijal z očmi, če le ne bi imel na sebi sončnih očal.

Od tu naprej bom prenehal pisati o mojem spustu, temveč bom raje napisal hvalospev dvema osebama.

Kmalu po mojem začetku spusta se začne spuščati še Jakob s smučkami, kjer grem sam ritensko navzdol. Grapa je bila v zgornjem delu še dovolj široka in pravega snega, da je bil sposoben narediti nekaj zavojev. A se je hitro zožala, kakor tudi moja zad... Tako je nadaljeval s cepinom v eni roki in palicami v obeh spust po grapi in poskušal, kadar je le bilo mogoče, narediti kakšen obrat, da je zamenjal obremenitve na nogi. Preostalo pa saj veste, kako je šlo, kajne? Odrsavanje povprek in počez. Tako je potekal spust po grapi do dela, kjer sva mislila, da so vsi »ta zoprni« deli že za nama. Oba preideva ta mejnik in Jakob me je začuda celo pripravljen počakati, da se spustim 20 m nižje, da naredim nekaj slik in ovekovečim ta pompozni trenutek. Nadaljujeva spust naprej in prideva do zadnjih 30 m grape, kjer bi si mislila, da sva že davno mimo vse zoprnije in je to le še formalnost. Hecno, kako se kakšne stvari obrnejo na glavo in kako postane najenostavnejši del vzpona najbolj zoprn del spusta. A nič zato. Tudi to prebrodiva eden na smučkah drugi brez in na srečo v 30 m razmaku, da lahko potegnem Jakobov cepin iz ledu, ki se mu je zataknil pri spustu, ko sta mu smučki spodrsnili 10 m pred koncem grape in ga je moral tam pustiti zame. Tu si vpnem smučke še sam in že se spustiva po neprijetnem skorjastem snegu, ki nama ni privoščil niti enega lepega zavoja. Spustiva se do koče in naprej po makedamski cesti do avta ter nabereva nekaj svežih risov na smučkah. Skratka, Jakob presmučal grapo kot se spodobi, brez večjih problemov. Z mojega vidika spoštovanja vredno. Sam pa, kot je rekel: »Ko enkrat dovolj dobro turno smučaš, ni več lahkih in težkih smeri. So samo še dobre in slabe razmere. In ta je bila slednja.«

Ob tem citatu pa moram napisati še hvalospev drugi osebi, zaradi katere je Jakob lahko izustil zgornji citat. Namreč, kot omenjeno je bila grapa mestoma zelo ledena in kaj ti koristijo smučke, če so robniki obrabljeni. Vendar, na srečo smo dali, po pregovarjanju doma, da je tudi turne smuči potrebno dobro in pravilno nabrusiti, teden pred izletom več parov turnih smuči urediti mojemu bodočemu tastu in bivšemu smučarskemu trenerju. Tako je lahko Jakob pogumno skočil s smučkami na nos v grapo in koristil te čudovito nabrušene robnike do popolnosti. Torej sva se ob tej priložnosti naučila, da je tudi za turno smuko pomembno, da imaš dobro »zrihtane« smuči, še posebno, če se greš kaj več kot samo turistično smuko po širokih položnih pobočjih.

Za opis z druge perspektive pa je tu še Jakobov krajši opis:
Jakobov opis

Andrej Erceg, 30.12.2019, 22:51
Vi2 pa sta nabrušena, bravo

Jakob Kovač, 31.12.2019, 08:23
No, semizdi, da smo kar tam tam ... vsi nabrušeni od vetra in ledu, hehe