Skalaški "poljub" z Ladjo.
..zgodba za "lahko noč"?
Sedaj ko doma razmišljam glede na veliko "zalogo" že objavljenih objav o Skalaški smeri z Ladjo..
ali naj objavim prispevek ali naj podrobnosti ostanejo med nama z Jašo.
Bom napisal, ker mi pravijo, da so zgodbe za to, da se jih deli.
Jaša (najmlajši izmed aktivnih članov) me v sredo kontaktira in povabi na "veliko turo".
Sledijo hitre priprave in organizacija vseh zadev.
Sam v službi zaprosim šefa za dopust.
Odgovori mi v parih urah in sporoči veselo novico, ki jo jaz sporočim Jaši. (hvala Gorazd!)
Tako se v četrtek popoldan dobiva na železniški postaji v Ljubljani.
Jaša me že pričaka na avtobusu za Kranjsko Goro.
Prijetnih misli si izmenjava aktualne novice iz "ferajna".
(Jaša je namreč bil na zadnjem sestanku, ki se ga sam na žalost nisem moral udeležiti).
Pove mi kaj aktualnega, jaz pa njemu kaj za nazaj.
Avtobus naju pripelje v Mojstrano.
V dveh urah pripešačiva iz postajališča v Mojstrani, do Aljaževega doma v Vratih.
Oskrbnica zaskrbljeno in malce jezno vpraša: Ja kdo sta pa sedaj vidva, in pa dom je poln.
Jaša pove da je klical in se zmenil, da prihajava.
Ona mu besno odgovori: Joj fanta, klic da prihajata, še ne pomeni, da bosta tu tudi prespala.
Jaz se začnem spraševati, kaj se je Jaša zmenil. Ostajam optimističen in širokega nasmeha.
Ker oskrbnica vidi, da nisva vzkipljiva ali pa ne hudo izbirčna in pa da sva plezalno napravljena, premisli in nama ponudi sobo.
Pove, da v sobi ne bova bila sama, saj pričakuje še dve osebi!
Ko naju oskrbnica popiše, dobiva ključe in odideva v sobo, v drugem nadstropju. Odloživa opremo in se vrneva v jedilnico.
Popijeva čaj, nekaj še pojeva in se zatopiva "v zadnje" priprave (skice in opise) za jutrišnji dan.
Ko imava plane in slike shranjene v svojih mislih, že premišljujeva o tem, koga bova dobila v sobo. Ura gre proti deseti.
Kot vedno ne razmišljam samo o sebi in tako gledam v dobrobit drugih, se sprašujem, ali bo zoprno če zgodaj vstaneva in "razgrajava".
Če poveva kam greva, bosta/sti to razumela/li.
Zaupam v oskrbnico in računam, da bova dobila pred tako veliko turo, kaki dve živahni mladenki.
Dostikrat zasledim kako zgodbo, da se v hribe ne gre vedno samo plezat po skalah.
Druženje bi lahko bilo v obojestransko korist.
A oskrbnica ima očitno dober smisel za humor.
Dobiva samo lekcijo "tujih jezikov", kam gresta jutri, kdaj vstaneta in pa lahko noč.
Zjutraj vstaneva 4:45, pozajtrkujeva, se opremiva in štartava okoli pol 6.
Dostopava do pod stene in si vmes natočiva vodo, pri izviru.
Med tem se ravno prav začne jasniti, da si "od daleč" lahko ogledava steno.
Na vstopu v smer nekaj časa plezava nenavezana, do škrbine za stolpom.
Žreb določi, da prvi začnem, grem.
Ko se opremljam z opremo, katero potrebujem, se ohladim.
Ko začnem plezati, se kar malo stresem in naglas rečem, da se mi prvi raztežaj zdi težji kot je podana oceno.
Ko najdem prave razčlembe-majhni prijemi (opiše v knjigi Mihelič T.) ga kmalu varno preplezam.
Nadaljevanje brez večjih težav, lepo potovanje čez steno.
Vmes dvakrat zvijeva vrvi "po vodniško" in tako "hitro" napredujeva.
Na pol poti, na Gorenjskem turncu, se vpiševa v vpisno knjig in narediva "kratek" postanek.
V nadaljevanju sledi Ladja.
Jaši se uresniči njegova želja, saj na sidrišče pod vznožje Ladje priplezam jaz.
"Ključno mesto ture" pripada njemu.
Sledi uživaško, dobro opremljeno plezanje v dobri kamnini.
Nad ladjo se razveževa, pospraviva vrvi in nadaljujeva/poplezavava do vrha.
Ker na samo smer niso posijali sončni žarki, v upanju, da naju ta čaka na vrhu preplezane smeri, se to ne zgodi.
Vrh Triglava je, ko prispeva še vedno obsijan. Najin izstop pa popestri močan veter in prihajajoči valovi megle.
Preplezana ladja, močan veter in plavajoče/prelivajoče meglice, ki padajo na najino stran čez steno, mi zbudijo poletne spomine na jadranje.
Se mi blede, ni poletja že konec?
Misli me že same pogrejejo. A ne dovolj, da bi ne navlekel nase dodatno plast oblačil.
Časa za veselje, žalost ali sanjarjenje nimava dosti, saj bi bilo dobro sestopiti s stene še podnevi.
Kljub megli, se nama je zdela pot zelo dobro označena.
Spust nama v težjih delih Bambergove poti popestrijo mokre jeklenice.
Nekje na sredini, ko se prebijava čez težavnostna mesta, se meni raztrga naramnica nahrbtnika.
(cena za "minimalistični", 18literški in pa ultra lahek nahrbtnik je zdaj tu-pred menoj)
Sestopam z eno naramnico in neko "zasilno" prevezo čez prsa.
Dobro napravljena varno prispeva na luknjo, tu veter popusti.
Sledi še spust po melišču in pot do Aljaževega doma.
Na domu naju prijetno sprejme Jašin oče in oskrbnica.
Sam že premišljujem kako naj jo, glede na prejšnjo noč, prepričam v šeeno noč bivanja. Ali mi bo ustregla?
Domov v tako poznih urah z javnim prevozom ne bom mogel priti.
Jašin oče naroči pijačo, malo poklepetamo in reši zadevo tako, da naju oba zapelje v Kranjsko Goro in tam prenočimo.
Najlepša hvala Jašinim staršem za vso gostoljubje.
Super dan v naši lepi Steni.
Ti samo piši take zgodbe, tisti ki trenutno take stene sam od dalec gledamo, ob tem z veseljem podozivljamo kak svoj vzpon!