Dopusti. Zapomnimo si jih iz različnih razlogov. Kdaj nas navduši narava, drugič družba, tretjič kultura, …. Lani mi je moje potovanje po Gvatemali ostalo v spominu prav zaradi ljudi, ki sem jih srečala, nove, meni nepoznane kulture, narave in dejstva, da sem šla sama na tako potovanje. Letošnje pa nama bo z Rokom ostalo v spominu iz več razlogov. Pa začnimo najino popotovanje

Pod vtisom lanskega dopusta sem si tudi letos zamislila kako bolj eksotično državo, a število dni dopusta, ki so nama bili na voljo, so naju postavili pred dejstvo. Kam bližje bo treba. Rokov lanski obisk Korzike ga je tako navdušil, da je za letošnji dopust navijal za ponovitev. Kmalu je za otok navdušil tudi mene. Ok, Korzika it is!

Kot se za člane AO spodobi, je bil glavni cilj plezanje, in sicer plezanje dolgih smeri. Frikanje bo na vrsto prišlo kak dan, ko se bova prestavljala iz lokacije A na lokacijo B, hoja pa za kdaj vmes, ko bodo prsti preboleči za plezanje. Plan dopusta sva imela narejen v cca 15 minutah (pregledovanje vodničkov ne šteje, to pregledovanje in naslajanje nama je vzelo največ časa ). Bastia-Corti in plezanje v Restonici, Ajaccio in plezanje v Monte Gozzi, Bonifacio za rest day(s) in smetana na vrhu torte, Bavella. Imela sva še back up plan drugih plezalnih lokacij za primer čudne vremenske napovedi.

In sva šla.

Da ne bom delala poročila po dnevih, naj pripoved nekoliko strnem. Korzika me je že iz avta, na poti v Restonico, navdušila. Sklep: bova še šla. V Restonici sva spala v že preverjenem kampu Tuani. Čudovito je umeščen v naravo in za moje pojme je bil to najbolj lušten kamp, v katerem sva spala (pssst, septembra so cene precej nižje kot v sezoni, ljudi je manj, v tem kampu imajo pa še ful dobre pice!). Plan: plezanje smer Candella di L´oro (5). Baje super, navrtana smer za vplezavanje, je rekel Rok. Je imel kar prav. Smer je bila noro lepa in bi bila čisto preveč ležerna, tako da sva imela za popestritev v njej orkanski veter, kakršnega v življenju še nisva doživela. Pri plezanju naprej sem morala večkrat čakati, da sunki vetra minejo, saj bi me lahko dobesedno vrgli iz ravnotežja. Abzajl ob takem vetru si pa kar sami predstavljate Smer vseeno toplo priporočava!

Naslednji dan sva se zjutraj sprehodila do dveh jezer (Lac di Melo in Lac Capitello). Vsega skupaj je ob normalnem tempu do 2 uri hoje do zgornjega jezera, razgledi pa vsekakor vredni tega izleta. Splača se biti zgoden (midva sva šla ob 7h iz kampa), da dobiš parkirišče na najvišjem park placu in da se izogneš romanju množice ljudi, ki se na pot zrgne od 10. ure naprej. Pri zgornjem jezeru sva opazovala navezo, ki se je pripravljala na plezanje smeri Symphonie d´automne (6a+), ki ga vsi plezalci poznajo po znamenitem dostopu do smeri po zajli nekaj metrov nad gladino jezera. Od daleč je sicer izgledalo kot da sta si oba plezalca malce zmočila čevlje. Dostop do pod smeri je bil videti kar pester. Odločila sva se, da je tole pohajanje za naju čisto premalo, se vrnila do avta oprtala plezalno opremo in jo mahnila v klanec (45min dostopa) do smeri Robenise (6a+). Rok je rekel, da bi šel poskusit. Smer naj bi bila dobro navrtana in “če ne bo šlo drugače, se bom vlekel za komplete”. Če se uspeš prebiti čez 6a+, lahko potem namreč v primeru, da si se precenil, abzajlaš. Ravno vleči se ves čas ne moreš, a je cug Rok z enim vmesnim počitkom in potegom za komplet zmogel. Bravo! Mene je kot drugo plata čist napsihirala, tako da sem kapitulirala in rekla, da ne grem v naslednji cug 5c, ki je, roko na srce, zgledal precej pestro. Če bi nadaljevala, bi naju ujela tema abzajl in sestop pa bi bil tudi zagoneten. Tako da sva utrdila štant za abzajl in zaključila današnje popotovanje po skalah.

Naslednja točka je bil Monte Gozzi. Tam sva prvič spala na črno, v kraju Afa, in sicer kar ob cesti za nekakšno postajo za vodo. Če bo koga motilo, naju bo že odgnal, sva rekla. Naslednji dan je bil plan spoznavanje Gozzija, in sicer sva želela zariniti v nekaj krajših in lažjih smeri (Les Hurluberlus, navrtana 4b - in La Voie des marmots, nenavrtana 5), drugi dan pa v smer Voie du CAF (trad, 5+ oz 5b). Tu bi nama počasi že lahko postalo jasno, da plezalni del potovanja ni na najini strani. Prvi dan sva tako najprej zgrešila minimalen odcep na ovinku v mestecu Afa, za katerega misliš, da je kanalizacija, se izgubljala v trnastem šavju, spotoma srečala želvo, obrala nekaj izjemno sladkih fig in pobožala osla, in ko sva po cca 1 uri že vsa popraskana obupala nad plezanjem, sklenila, da se raje zapeljeva v mesto Appietu, od koder je baje lepša pot do pod sten. Takrat sem v zadnjem obupanem poskusu le zarinila še v tisto “kanalizacijo” in ugotovila, da gre za pot. Tudi tu trnjev ne manjka. Smer je predstavljala najlažji del ture, sestop pa je bil svoja zgodba. Sprva strm kuloar, ki zahteva svojo previdnost, pod steno pa še kupi trnja in odprtih poti, ki izgledajo kot sestop, a se končajo s slepo ulico še več trnja. Zagotovo sva sestopala vsaj 2 uri, če ne več. Močno sonce in dejstvo, da naselje vidiš direkto pred sabo, ga imaš na dosegu roke, a nikakor ne najdeš poti do njega, je frustracijo še povečalo. Ko nama je končno uspelo sestopiti, sva bila sprva mnenja, da imava naslednji dan kar rest day. Pa sva si po 2 litrih vode premislila in rekla, da greva že kar danes v 20 min oddaljeno mesto Appietu prespat in naslednji dan v CAF. Bova imela potem 2 dni počitka. V mestu Appietu sva 2 noči spala na parkiršču ob nekakšni cerkvi, od koder potem peljejo pohodne poti, med drugim tudi do najine smeri. Dostop je bil pesem. Za spremembo moraš tu hoditi po ravnem, se pri Mt. Gozziju spustiti cca 20 min dol po kuloarju (čudno, a ni bil ta kuloar včeraj ful bolj zajeban?), potem pa prečiti v desno pod vstop v smer. Smer je res super. Konstantna, pokončna, v smeri sva srečala le nekaj klinov, sicer je vse na trad. Tudi tu sva ga uspela biksniti, ko je Rok v cugu 5b zašel v neko sumljivo težko “lepo steno na desni”, ki se je izkazala za napačno in bi najprej moral naravnost po poči-plati do enega drevesa, nato pa v zares lepo razčlenjeno steno na desni, kot opisuje vodniček. Ugotovila sva dvoje - da frendi ob padcu res držijo in da ga jaz lahko zadržim Sva že razmišljala, kako bi obrnila, ko sva razvozljala pravi potek smeri.

Zadnja športna točka poti je bila Bavella, kjer sva se ob prihodu zgodaj popoldne samo malce sprehodila po okoliških poteh, mimo plezališča in kot sva kasneje ugotovila, tudi mimo “najinega” hriba in smeri, ki sva jo imela v planu za naslednji dan – Arete de Zonza (5+, trad). So punce, ki so Korziko obiskale nekaj mesecev nazaj rekle, da je “must-do” tura. No, tu pa se je začel pravi zajeb dopusta. Vstop v smer sva našla brez težav, Rok je s prvim cugom 5+ pošalil, potem pa sem bila na vrsti jaz. Še zdaj ne vem kaj je bilo, verjetno čudna obremenitev leve noge, a pri edinem svedrovcu v cugu mi je leva noga klecnila, zaslišala sem najbolj nagravžna 2 škrta v levem kolenu ever, nato moje vpitje in kmalu je bilo jasno, da je plezanja konec. Na srečo sva bila šele v 2. cugu, ki nama je še omogočil povratek pod smer. Po začetnem šoku obeh je Rok utrdil štant, nato pa sva se v 2 kratkih abjazlih spustila do dna smeri (lahko rečem samo “auč”). Naj na tem mestu pohvalim in se še enkrat zahvalim Roku za vso mirnost, zbranost in dobro presojo. Sledil je zakompliciran pogovor s klicnim centrom v francosko-francoskem in francosko-angleškem jeziku. Ko sva na reševalce čakala že 4 ure, sva ponovno poskusila s klicem in ugotovila, da naju nazadnje klicni center sploh še ni povezal z gorsko reševalno. Jebat ga. Po še dobri uri čakanja (in še eni bolj nujni intervenciji od moje) sem doživela prvovrstni ogled Korzike najprej z vitla, nato še s helikopterjem. Da je mera polna, je Rok na poti v Ajaccio po nesreči zapeljal ob robnik, pri čemer sta obe desni gumi fasali bule. Zajebov še ni konec. Ko sva ob 23h opravila vse preglede in uspela priti do mojih zdravil (tudi to je zgodba zase), naju je skrbelo, kaj bo z gumami in ali bodo zdržale pot domov. Dodatni strošek v obliki menjave gum si bova res težko privoščila. No, naslednji dan sva ugotovila, da bo treba k vulkanizerju, saj je zadnja desna guma zjutraj spustila (ne bi o tem, da je imel Rok veliko srečo, da mu ni guma počila že prejšnji večer nekje na ozki, temni in osamljeni cesti med Bavello in Ajacciem). 1 uro sva klicarila po bližnjih vulkanizerjih, a neuspešno. Ali se ne oglasijo, ali pa ti vržejo dol telefon, ker ne razumejo angleško. Ko sva se le spomnila na asistenco v tujini, so se težave začele hitro reševati. Zadnja dilema je bila “ali nama bo uspelo s Korzike oditi prej kot čez 3 dni, ko sva imela predviden povratek?” Po kar nekaj telefonskih pogovorih in email izmenjavah z družbo Moby, s katero sva potovala na in iz Korzike, sva uspela urediti še to - kreditno kartico se res splača imeti – če imaš pa le-to prazno, pa je zelo uporaben tudi PayPal.

Ko sedaj, z opornico na kolenu, sedim pred računalnikom in to pišem, lahko zaključim naslednje:
- tega dopusta ne bova pozabila,
- na koncu se vsi zajebi vedno nekako rešijo (je pa fajn imeti nekaj sreče),
- kako pomembno je znati jezik države, v kateri dopustuješ, spoznaš šele, ko gre kaj narobe (tj. nauči se 1 romanski jezik!)
- Korzika je ful lepa (s helikopterja še posebej, a NE priporočam!) in
- še se vrneva (preplezati tisto, kar nama tokrat ni ratalo, in še kaj več)

Andraž Avbelj, 20.09.2019, 13:23
Lahk bi tukej tulal, ampak ne! Treba na Korziko rinit ...

Gašper Ravnjak, 20.09.2019, 17:15
Všeč mi je naslov, zato ker je sreča včasih našim očem prikrita
Važno da imata drug drugega, rane se že s časom zacelijo spomini ostajajo.
Hitro okrevanje ti želim, da se le vidimo na ledeni površini 12.10