Z mojima dekletoma smo 2 tedna v maju preživeli v Franciji. Vreme je bilo sicer boljše kot doma, ampak nam je vseeno malo pokvarilo prvotne plane. So pa nižje temperature in malo manj sonca omogočile, da smo obiskali precej južnih pobočij, ki so sicer bolj primerna za bolj zgodnje pomladanske dni.
Najprej smo se odpeljali do Cassisa, ki leži v nacionalnem parku Calanque.
Možnosti za plezanje so tukaj dobre, največ se plezajo večraztežajne smeri. Mi smo iskali običajna plezališča. Zgodovina plezanja v teh krajih je že dolga in to se precej pozna tudi na smereh, ki so ponekod pošteno spolirane. Plezali smo v območju Les Goudesa, Sormioua in Morgioua. Seveda pa smo naredili tudi nekaj lahkih tur nad zalivi z veličastnimi razgledi. En dan smo se zapeljali slabo uro od obale do plezališča Sainte Victoire.
Sledil je premik do naslednjega kampa v vasico Correns. Le ta je 5 minut vožnje oddaljena od plezališča Chateauvert. Chateauvert je odlično urejeno območje. Parking, dostopne potke, wcji,.. vse je kot iz kataloga. Smeri so pa eno samo veselje. 30+ m dolgi raztežaji, luknjice, ježki, kapniki,..
En dan smo plezali v Carcesu, ki je od kampa oddaljen dobrih 10 minut. Plezališče je sicer manjše, ampak vsekakor priporočljiv cilj.
Ko smo že bili v teh koncih, bi bil greh, da se ne bi zapeljali do Verdona. Pridružili smo se zmerni gneči penzionerskih turistov in uživali v razgledih na sotesko. Nedeljskemu plezalcu se zdi, da verjetno še dolgo ne bo v primerni formi, da bo tukaj stisnil kak grif.
Plezalno kaj veliko na tem izletu nisem napredoval. Predvsem pa je napredovalo moje poznavanje ponudbe franconskih pekarn, kjer smo se dnevno zalagali z croissanti in ostalimi slastnimi/mastnimi proizvodi.
Lepo je bilo.

dws v Calanque d'En-Vau

Sainte Victoire

Sormiou

Verdon

Verdon

Chateauvert

podmladek