Matej si je kupil smuče po Tatkovih priporočilih, seveda jih je bilo potrebno čimprej sprobati. Sella Nevea se je zdela kot nalašč za to. Od avta pol ure hoje do snega na progi. Vreme fenomenalno. Pri Gilbertiju sva prvič do sedaj krenila proti Uršiču in uživala v z jutranjim soncem obsijani prostrani belini, ki pa je bila ob 7h zjutraj še precej trda. Zavila sva v Škrbino v Pečeh, ki je sicer dovolj zalita za smučat, ampak je bila malce pretrda za kakšne posebne smučarske doživljaje, zato sva se na vrhu Škrbine raje spustila v kotanjo na slovenski strani. Kljub temu, da je bila na južni strani pogorja in obsijana s soncem, je bilo smučanje trše od pričakovanega. Iz kotanje sva krenila proti vzhodu in iskala prehodov proti Oknu. Dodobra sva povadila natikanje in snemanje turnih kož! Iz juga so se pričeli dvigati oblaki, meglice so naju dokončno ujele pri Oknu, kjer sva prvič v dnevu srečala žive duše. Smučanje z Okna je bilo sprva sila trdo in "zrukano", kasneje pa je sva ujela celo nekaj dolgo pričakovanega srenca, v katerem sva kljub difuzni svetlobi tako uživala, da sva spust ubrala preveč proti desni in se "zasmučala". Sledilo je novo nabiranje višinskih metrov z zadnjimi atomi močmi v družbi nekaj kletvic, nato pa še navigacijsko boljša smuka do Gilbertija. Po smučišču je slabo predelan in ojužen dan ali dva prej zapadli sneg zaviral kot le kaj ... a vseeno se je bilo lepo pripeljati tako nizko. Sella Nevea bo še nekaj časa aktualna!