ČAO - Zeleni žleb v Rombonu

Tanja Metličar | 04.03.2019

Zeleni žleb v Rombonu

A veš uno, k ti ena smer ne da miru, dokler skoraj ne pustiš duše v njej?
Lani so bile razmere verjetno idealne, vendar je zvin gležnja preprečil vzpon….. čudna so pota gospodova.

Letos razmere sploh niso bile idealne, ampak z Andražem dopolniva četverico in za edini logični vikend je plan narejen. Odisejada se začne ob 5.30 zjutraj, ko se z avtom zapeljemo do Možnice in ob 6ih odrinemo proti našemu cilju. Ko se približujemo stenam že v bledi svetlobi vidimo, da je v smeri zelo malo snega. Vseeno se odločimo, da gremo pogledati vsaj do prvega skoka.
Spodaj nas namesto snega pozdravi žuboreči potok, ki ga mukotrpno obidemo po levem pobočju, dokler ne pridemo do ogromne plazovine, ki se vleče vse do prvega skoka, ki pa mu manjka par spodnji metrov. Zato ga obvozimo po levi čez trave. Sledi prečenje snežišča in prvi del smeri. Top razmere, Saša in Andraž gresta desno čez trave, s Hano pa se odločiva za levi, super zbit in kar pokonci daljši skok. Tukaj pričnemo dobivati občutek o razsežnosti stene nad nami, pod nami in okoli nas. Bolj kot napredujemo, bolj nas golta. Sledi še en strmejši snežni skok, kjer na stena hoče pregnati s sipanjem vsega živega nad nas. Ampak mi se ne damo, pogumno zarinemo v naslednjega, kjer pa se raje navežemo. Čaka nas namreč super skok z detajlom smeri - v najbolj strmem delu se sneg spremeni v navpičen pršic, kjer dejansko porabimo tudi največ časa. Delamo štante, delamo načrte, delamo backup plane. Poskusi Andraž, vendar se vrne premagan. Nato se javi Saša. Štantamo že na 3 klinih, T-štantu in deadman-u. Ziher je ziher …ampak še preden se 2x obrnemo, je Saša že čez - slava ji! Grapa pa golta naprej…Popikamo do naslednjega skoka, kjer nam dva smrklja ponudita izbiro. Poskusim po desni, kjer najprej super napredujem, dokler ne pridem do nepredelanega snega, ki me totalno ustavi, s cepini in glomaznih nahrbtnikom se komaj premikam, butam se v steno, zato se odločimo za levi smrkelj. Seveda na T-štantu, kaj pa. Sledijo štirje trenutki dneva, make it or brake it moment, ki generira debatni krožek in malico. Praktično kopen ključni skok. Kaj je po njem pa lahko samo sanjaš. Ma dobro, sej kaj smo si pa mislili . Lahko gremo dol, samo neeee no, Zeleni žleb, človek! Abzajli, neeeee, to bo trajalo sto let! Samo js tle čez ne grem! Js tudi ne. Js imam rezervne nogavice, samo res ne bi rada bivakirala. Shit, kolk smo pozni! V spodnjih raztežajih smo izgubili preveč časa. Odločimo se za nadaljevanje po desni rampi oz. po izstopni varianti, ki ima pa po dveh raztežajih kopno steno - na levi navpične trave, na desni pa ne preveč vabljiv kamin. Andraž začne po levi, ker pa trave niso pomrznjene in se vse podira, preči v skoraj kopen kamin na desni in pomiksa do grebena. Kljub temu, da smo prišli na položen greben, se zaradi teme, nepoznanega terena in izpostavljenosti odločimo za varovanje, kar seveda traja in traja, dokler spet ne pridemo do napol kopne stene, kjer nas dodatno naletavanje snega pahne v H5. Na srečo se prehodi izkažejo za lepe in enostavne, vendar ob vsem veselju medtem Hani čelka odpeketa čez steno. What-d-fak? Ž-njti plan, s tremi čelkami izstopimo na greben, ampak sestop preko je Doliča v tej temi popolnoma nemogoč, s tem bi si samo zagotovili bivak. Zato po (sklepam da) lepem grebenu pristopimo na vrh Rombona in po markirani poti sestopimo proti Bovcu….ja ne, ni blo tko simpl. Sledi nov ključni del ture! Ker so bili ključi mojega vikenda v avtu, ključi mojega avta v Klužah pa v avtu v Možnici. Loleki . Zato sestopamo v Kluže, v snegu iščemo markacije, gledam na zemljevid in gledam na gps, in po sto letih, razbolelih tacah in nevemkoliko višincih spusta, končno pridemo do Kluž. Potem pa se s Sašo še za 45 minut sprehodiva po cesti do avta. Ker so vsi, ki so šli mimo trdnjave proti Logu, šli tja tik preden smo do konca sestopili…smo jih videli…od daleč… Ja, dolga je bila, na toplem smo bili ob 5ih zjutraj.

To je bila kompleksna tura v lepem in divjem ambientu, kjer res začutiš svojo majhnost in nepomembnost. Ali pač?

Epic.