ČAO - Bela grapa

Primož Sedej | 03.03.2019

Bela grapa

Če so razmere, jih je treba izkoristiti! Razmere so bile in izkoristila sva jih

Dostop do Bele grape je res kratek, to je pa tudi vse, kar je pri tej smeri kratko
Kot ponavadi, izgleda smer od daleč zelo pokonci. Ko prideš pod njo, se ti zdi, da ni tako zelo hudo, ko pa jo začneš plezat je spet zelo pokonci.
Začetnih nekaj metrov si še negotov kako bo šlo, ker nisi navajen, da tudi pri nas sneg lahko tako zelo dobro drži. Ko odmisliš naklonino in malo slabše varovanje, začneš res uživati.
Prvih nekaj raztežajev je bilo najbolj strmih, se je pa dalo tudi kakšen ledni vijak zavrtat, čeprav so bili po večini vsi predolgi Ploščo (v levo) z malo snega v tretjem raztežaju je načela odjuga in je pod snegom kar lepo teklo, zato se odločim, da najdem prehod drugje. Prehod sicer ni bil tako lep kot tisti v plati, ampak je nekako šlo... Mal čez borovce in mal po skali.
V skalah najdeš tudi nekaj klinov, tako da varovanje spet ni tako zelo slabo. Presenetljivo dobro, pa se je izkazal ice piton, ki odlično nadomesti štant na dveh cepinih.
Po petih cugih strmega pikanja sva prišla v veliko grapo, kjer sva se razvezala in nadaljevala po deloma zasutih stopinjah. Kaj dosti nisva gledala okoli, ker sva mislila, da naju bodo stopinje vodile v pravo smer. Ko narediva cca 100m višincev se nama zdi, da hodiva preveč v desno (proti direktni izstopni varianti). Na grebenčku, kjer nama postane jasno, da ne greva v pravo smer, vidiva levo v steni stopinje v snežišču, ki vodijo v kamin. Od daleč izgleda zelo pokonci, zato ga neham gledat in si rečem, da se bom s tem ukvarjal kasneje…
Odpikava 100m nazaj dol, kjer sva že prej videla ogorek čika. Zdaj nama je jasno, da ni nekdo hkrati kadil in hodil z dvema cepinoma po grapi, ampak da je tam najbrž štantal. No, vsaj probal je štantat, ker je bilo to edino mesto, kjer se ni dalo nič notri. Tukaj se smer odcepi v levo (Šaleška izstopna varianta), kjer naju je čakal meter in pol suh skok in tanka plast snega. Pik, pik, cepini držijo kot nori, noge v krušljivi skali malo manj in po nekaj strmih metrih prideš v malo bolj položen žleb, ki te pripelje na snežišče, po katerem prečiš proti izstopnemu kaminu.
Še dva cuga kamina, kjer je treba malo potelovaditi, ampak spet vse noro dobro drži in za nama je 500m plezanja. Razveževa se in v počasnem ritmu pikava še 500m do roba stene. Po 9,5h sva po manjših orientacijskih težavah in malo več višincev na robu stene.
Super, samo še dol, pa je…
Če odštejem 30min, ker sem moral nekje vmes nazaj do koče na Klemenči jami, kjer sem izgubil rokavice sva bila v treh urah v dolini. Ta čas, ko sem jaz maširal nazaj proti koči, je Aljoša že šel po avto, tako da sva se oba isto nahodila (hvala).
Aljoša, tale tvoj avto je res zlo pameten, ampak ne zna pa sam priti po tebe tako kot KITT v Knight Riderju po Michaela, mal razmisli

Bela grapa je res ena izmed lepših in daljših smeri, ki sem jo plezal v naših hribih.
Šele na vrhu smeri, sem prebral opombo v opisu, ki pravi:
“Bela grapa je ena naših najdaljših zimskih smeri in v ugodnih razmerah nudi zares velikopotezno turo”. In še kako prav ima!