Težko bi se odločil kaj je večji izziv: petkovo MTB ritje po Jarškem produ, kjer sta blato in mivka bicikelj modificirala v nemarno porejeno neprepoznavno in nevozno gmoto, pri čemer je reševanje ne-prevozne ne-premičnine postala nekoliko čudaška zabava (vprašajte Tima Gajserja) ali sobotno turno smučanje z Velikega Draškega vrha, na za kolena mučni podlagi. Vsekakor je bilo gorsko kolesarjenje po ravninskem blatu bolj unikatno početje, mestoma celo prvenstveno. Poleg tega se je za razliko od mojega kolesa zanesljivo odpeljalo psu, ki se norenja po lepljivi brozgi vedno razveseli. Med etapami brezglavega norenja po sledeh domorodnih prebivalcev, je tu in tam iz firbca prišel pogledat moje mukotrpno prebijanje v vozni svet ter oddivjal nazaj v neznano, a z njegovim nosnim detektorjem predvidljivo goščo.
Pestro je bilo tudi v soboto, ko sem se zaradi pozabljene vinjete namesto po avtocesti, ležerno vozakal po gorenjskih vasicah, na Dražgošah občudoval idiličen razgled od cerkve Svetega Primoža do Kamniško-Savinjskih Alp ter opoldne parkiral na izjemno prometnem Rudnem polju oziroma zaradi gužve, pol kilometra pred njim.
Po uvodu na zgledno zratrakirani tekaški progi sem zavil v gozd ter po treh urah sopihanja stopil na željeni vrh. Na sosednjem Toscu sem opazil še enega osamljenega srečneža in se spraševal od kod je prilezel nanj. Upal sem, da se bo s smučmi spustil v mamljivo grapo pod njim.
S spektakularnim vijuganjem soseda ni bilo nič, zato sem se z ”mojega” vrha po kompaktnem snegu spustil sam. Nižje na buhtlastem terenu sem z glavne špure zavil levo ter po skorjasti podlagi bolj ali manj vodoravno prečil v smeri Srenjskega prevala. Do vrha prevala še eno pospešeno dihanje in nato spust po lomljivi skorji, zdrajsanem koridorju, smučišču ter tekaški progi, z lučko do avta.

Dog on a catwalk

Santa Primož

Sopihamo

Tosc

z osebkom.

Kanjavec

Takale poravnava se zgodi redkeje kot sončni mrk. Od Viševnika do KSA.

Obligatorični Fotr in

old fart.

Lahko noč