Jasmina Zajc | 25.09.2018

Veronica bonarota oz via Bauer v Divji kozi

Pred časom je Grega omenil, da je že fino plezati kakšno daljšo smer, ker te ta za dlje časa nahrani. In ker se zima približuje, smo se odločile, da se gremo konkretno nasititSmeško
V Giulie Verticali sem našla smer Veronica bonarota ali Bauerjeva smer na vzhodni strani Divje koze. Dostop do smeri je možen preko koče Pellarini ali Corsi, ali pa po dolini Mrzle vode, v vseh primerih pa pomeni to konkretno dolg dostop in sestop. Odločile smo se za opcijo Mrzle vode s ponovno izvedbo triatlona, ker je tako pač bolj zabavno…baje. Nekaj čez šesto smo štartale iz vasi Riofreddo, po slabi uri kolesarjenja kolesa skrile v gozdu, nato pa zagrizle proti Kozi in se ogrevale še dve uri. Sprva smo pričakovale, da se bo zdaj zdaj zjasnilo in nas bo začelo sonce greti, a smo ob pol desetih ugotovile, da danes ni tak dan. Večino časa nas je spremljala nizka oblačnost, le na trenutke so se oblaki popolnoma umaknili in nam pokazali, do so pod nami čudoviti razgledi. Vstop v smer ni bilo težko najti, se pa je potrebno povzpeti zelo visoko – čisto v zatrep. Smer je zelo malo plezana, zato smo si pomagale predvsem s sliko smeri v Guartogradu, skromnim opisom Miheliča in skico iz vodnička Gulie Vertikali. No, naj povem, da bi skica lahko bila tudi od čisto druge smeri iz druge stene, Mihelič je bil tokrat preskromen in še najbolj nas je vodila spletna fotografija. Prvo polovico smeri sem vodila jaz, pri čemer orientacija ni bila zahtevna, saj že pred vstopom v smer vidiš očiten rob police, ki razdvaja smer na pol. Skala je razen prvega raztežaja kompaktna in razčlenjena, tako da je plezarija res luštna in niti ni važno, če plezaš nekaj deset metrov desno ali levo, saj so povsod lažji prehodi. Takoj na začetku prvega raztežaja sem našla dva klina za štant, nato pa so bili v smeri še 4 klini… in to je to. Posledično nismo plezale s svetlobno hitrostjo, saj je kladivo precej pogosto peloDžek Po šestih raztežajih smo dosegle široko polico, kjer sem štant naredila okoli zagozdenega balvana, ki je že vabil s preperelim prusikom. In tu smo najbrž naredile prvo napako v smeri. Metka je prevzela vodstvo druge polovice in ker je v hribe štartala brez plezalk, je raztežaj IV in IV+ plezala v aprovčkah. Tako je mislila… Tale balvan nas je najverjetneje zavedel, saj smo drugo polovico začele preveč levo od vrisane smeri, ampak tega zaradi megle nad nami nismo videle. Ko je Metka zlezla prvi IV, se je ravno razkadilo, da sem videla ogromno streho na naši levi strani in tako ugotovila napako. Metka je kljub temu zagrizla v levo zajedo in precej strm, predvsem pa zelo krušljiv cug (mirno lahko dam oceno V+) zlezla v čevljih… kapo dol! Nato pa smo ujele spet pravo linijo in še v štirih raztežajih (ocena sicer I in II) prišle na vrh. Tudi zadnje štiri raztežaje smo se povarovale, saj je bilo vmes ravno dovolj strmih prehodov. Na vrh Božjih polic smo prispele ob petih popoldne in se razvezale. Potem pa begale s pogledi kam sedaj. V vseh treh opisih je pisalo, da se gre iz božjih polic po grebenu na vrh, nato sestopiš. Po nekajminutnem iskanju smo našle lažji žleb in naredile še 200m+ višincev poplezavanja. Spet se nam je megla ravno razkadila v trenutku, da je Sabina na vrhu ogledala potko in možiclja v levo, nato pa nas je naslednji možicelj na drugi strani hriba usmeril strmo navzdol. Naj omenim, da ob vsej megli in pogledu v sivo praznino, človek kar ne želi sestopit po tej poti in šele po narejenih vsaj 60m višine navzdol se je zopet dovolj odprlo, da smo videle prehod in prvo rdečo piko, fju, kako olajšanje. Pa še nekaj sitnega poplezavanja do poti A. Goitan, pa čisto do Trbiške škrbine, nato pa siten spust navzdol do točke, kjer smo začele z našo plezarijo. Šele takrat smo si vzele daljši postanek in si pripravile čelke, saj smo zadnji del spusta opravile že v mraku/temi. V precejšnji temi bi skorajda spregledale skrita kolesa, nato pa uživaški spust v dolino….not! Boleče zadnjice in zapestja čutimo še sedaj, Metka pa je zadnji kilometer pred avtom doživela še veliki pok in predrto zračnico. Valjda, če je tura Grande, naj bo do konca, hehe. No ob devetih smo le zložile vso opremo v avto in jo pičile proti domu. Pester dan nas je konkretno utrudil, a smo bile izjemno zadovoljne s celotno turo. Edino, kar nas je malce razjezilo, je bila prepozna ura za nabavo pirčka na prvi bencinski postaji Za zaključek tele sage naj omenim še, da smer priporočam, saj ponuja lepo plezarijo v kompaktni skali, ob lepem vremenu pa ponuja čudovite poglede na dolino Mrzle vode, proti Pelarinniju in gornji Krnici.

Večina fotk je od Sabine

Klik za večjo sliko

Jutro je še malce obetalo

Klik za večjo sliko

Prvi sončni žarki

Klik za večjo sliko

Začetni raztežaj

Klik za večjo sliko

in prvi, edini opremljen štant

Klik za večjo sliko

smer ponudi kar nekaj kamničkov, zajed in plat

Klik za večjo sliko

Velika devica se je večino časa skrivala našim pogledom

Klik za večjo sliko

štrikanje na štantih

Klik za večjo sliko

Waw razgled, vreden minute pavze

Klik za večjo sliko

je treba slikat, ko se zjasni

Klik za večjo sliko

kuku

Klik za večjo sliko

Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš...

Klik za večjo sliko

Tihožitje

Klik za večjo sliko

smer z vrisano našo varianto (zelena)

Klik za večjo sliko

streha se vidi na levi, me bi morale v rdečo smer - desno, šle pa smo po zeleni liniji

Klik za večjo sliko

Kako si ti tole v aprovčkah zlezla, mi ni jasno....

Klik za večjo sliko

"Meni tudi ne"

Klik za večjo sliko

Izstop iz smeri - Po Miheliču v siten kamin II, smo raje šle v desno diagonalo.

Klik za večjo sliko

Na drugi strani - Corsi v ozadju

Klik za večjo sliko

pred mrakom

Klik za večjo sliko

Pa še zadnji vzpon na škrbino

Klik za večjo sliko

končno lepša sestopna pot

Primož
Primož Sedej, 25.09.2018, 20:25
to je to! Kepca
Luka
Luka Pavlovčič, 26.09.2018, 12:21
Bravo punce, čist ste divje ko... khm gamsovke! Mežik Kepca
Boško
Boško Naumov, 26.09.2018, 21:39
Res ful dober prispevek. Uf...
Super ste.Kepca
Andrej
Andrej Erceg, 01.10.2018, 13:33
Kapo dol!Srčka