Primož je rekel, da pogreša prispevke, kjer bi člani ferajna delili zabavne anekdote. No, pa sem se odločila napisati enega.. Pač….anekdota.

Z Ireno sva se že 2 meseca spogledovali z Direttissimo, do bližnjega srečanja pa kar ni in ni prišlo. Vreme, obveznosti,…. Končno se nama je uspelo uskladiti tako časovno kot vremensko in sva ob nehumani uri (05:00) pičili proti Rabeljskem jezeru. Na meji, sredi vznesene debate, mi "užge", da je moja čelada ostala varno spravljena v prtljažniku mojega avta v Šmartnem. Šit. Že nevemkolkič prekolnem dejstvo, da moj avto nima luči v prtljažniku. Kaj pa zdaj???? Uh, še dobro, da smo se v nedeljo z Andražem in Ireno oglasili v Koči na gozdu, kjer smo srečali soferajnovko Mihaelo, ki je sedaj zaposlena v koči in proste dni izkoristi za hojo v hribe. "Mogoče ima pa ona čelado za posodit!«. Obrneva in greva proti Vršiču. Ob 06:30 preplašeno odprem vrata koče (vsa vesela, da v hiši gori luč in so vrata odklenjena). S trkanjem na vrata sobe uspem priti do Mihaele, ki je na srečo danes tu in nima hribovskih planov, jo skoraj na kolenih prosim za čelado (ki mi jo brez obotavljanja posodi – hvala Mihaela, rešila si dan!) in čez nekaj minut iz koče odkorakam s hudo Campovo čelado v rokah. Danes imam vsekakor več sreče kot pameti.

Moja neverjetna sreča se je nadaljevala tudi kasneje. Dostop sva našli brez večjih težav (zgodil se nama je le nekajmeterski feler, kjer sva zavili na napačno potko in se zaleteli v gosto ruševje), goro sva imeli samo zase, skala pa je več kot očitno še vedno vrhunska. Da je mera polna, sem izžrebala najlepši cug smeri (od kje neki so ocenjevalci tej smeri dali oceno –V??? Če jo primerjam s Kovinarsko, bi ji prisodila oceno III-IV), sonce se je mestoma skrivalo za oblaki, tako da vročina med plezanjem in sestopom ni bila prehuda, grozeči črni oblaki (ki za danes sploh niso bili napovedani?!) na obzorju pa so ostali bolj kot ne na obzorju. Pa še sestopili sva pravilno, juhu!

O sami smeri ne bi izgubljala besed, saj je bila že neštetokrat pohvaljena. Lahko rečem samo, da je bila plezarija uživaška in sproščena, vsekakor pa sva natrenirali vstavljanje varovanja v skalna ušesa. Celotna tura nama je od avta do avta vzela dobrih 8 ur. Pomagali sva si s skicami in opisi iz vodnička Bele vode. Opis dostopa je precej točen, kar je s svojim opisom potrdila tudi Debevčeva Mojca. Mojca hvala za napotke! Sestopili sva desno po grebenu (desno po grebenu, če stojiš pred vstopom v smer). Priznam, da me je od celotne ture sicer razgiban in zelo zanimiv sestop (je kar nekaj poplezavanja navzdol) še najbolj utrudil. Res super dan v dobri družbi

Dostop do smeri.

Pod smerjo.

Ves čas plezanja te spremlja čudovit razgled.

Saj tale čelada pa sploh ni tako švoh, mogoče bi si pa še sama eno tako kupila

V. 2. cugu (IV, -V). Res lepo plezanje, šalce do komolcev, treniranje urejanja varovanja na skalna ušesa

Fotosešen (Irena je vztrajala :p)

Ful se je blo treba matrat... :p

Malo hecen selfi na vrhu smeri. Bo treba še trenirat

Primož Sedej, 18.09.2018, 22:40

Jasmina Zajc, 19.09.2018, 10:23
Hehe, par mesecev nazaj sem jaz isto nafehtala čelado v Koči na gozdu, samo moja je bila za kako glavo prevelika Bom svojo staro enkrat pri njih pustila, da jo bomo imele na lagerju

Maja Gaspari, 19.09.2018, 16:11
Jasmina, to pa sploh ni slaba ideja! Mogoče bi mogli nekaj naših starih čelad raznesti po več različnih, hitro dostopnih kočah....da se poskrbi za take pozabljivce, kot sva midve