ČAO - Popoldanska smer v Vršacu

Jurij Rous | 03.09.2018

Popoldanska smer v Vršacu

Z Ano sva imela pretekli teden dva dni res lepega vremena in dopust, zato sva sklenila obiskati severno steno Vršaca, ki se nedvomno uvršča med velike plezalske zvezdnice Posočja, je zapisal Tine Mihelič. Njegove navedbe res držijo, saj je stena res veličastna, nekoliko posebna – travnata (pravi alpski arboretum), še posebej v spodnjem delu, ki ga krasijo mogočne in globoke grape, v zgornjem delu pa je stena strma in kompaktna, kar pa v celoti ne velja za Popoldansko smer (kar se tiče kompaktnosti).

Do smeri sva najprej dostopila po Levi Ceklinovi, kjer sva plezala večinoma po skali okrašeni z gorskimi travami in planinskim cvetjem, po vstopu v Trentarsko so plezalnike zamenjali pristopni čevlji, saj najmanj pet raztežajev lomastiš po strmih, tudi izpostavljenih travah in skrotju. Najini skalni grifi v tem delu so postale veje, vejice, rušje, trave in korenine. Plezanje tod je bilo utrujajoče in ta del nama je pobral precej energije. Po vstopu v Desno Ceklinovo je bilo že precej bolje, saj sva trčila na greben v steni, ki pripelje direktno na glavo pod vznožje strme vršne stene oz. pod sam izrazit steber, ki se pne rahlo proti desni v smeri roba stene in je logično nadaljevanje smeri (Popoldanska smer). Še le tu začneš razumeti samo ime te smeri. Kljub zgodnjemu štartu je bila ura že 14.00, torej popoldan. Vstopiva v smer, misleč, da ne bo večjih težav. Hitro ugotoviva, da steber (gledano od spodaj navzgor) krasijo skalnati trebuhi, katere je bilo moč prelisičiti po delikatnih, tudi krušljivih in travnatih prečkah. Premagati pa sva morala tudi kakšen previs in strmo, zahtevno skalnato mesto. Steber nama je vzel kar nekaj časa, na kar sva se znašla v lažjem svetu pod ogromno, res veličastno streho. V tem delu sva imela nekaj malega orientacijskih težav. Ker sem zaplezal previsoko, sem se moral spustiti nazaj, zaradi česar sem pustil v steni dobro zabit klin s staro vponko. Dobra plat te napake pa je bila, da sem z vrha opazil logičen prehod in nadaljevanje smeri. Hitela sva, bila sva že v območju lepega sončnega zahoda in nihče si ni želel bivaka. Velika streha je bila sedaj še lepša in vsa ožarjena od zahajajočega sonca. V mraku sva splezala še predzadnji nekoliko težji raztežaj, zadnjega lažjega pa v soju čelne svetilke, Ana pa v popolni temi, ker sem mojo čelko izgubil nekje na dostopu misleč, da jo nosim v nahrbtniku. Spoznanje na srečo ni bilo pregrenko, saj sva bila praktično pod robom stene. Na vrhu stene sva naredila nočnega selfija, nekaj pojedla in popila, pospravila robo ter se odpravila proti Prehodavcem. GPS na telefonu se je tokrat izkazal za izrazito koristno reč, saj bi verjetno brez njegove pomoči težko našla markirano pot, ker noben od naju tod še ni hodil.

Na Prehodavcih je bila koča nekaj čez deseto uro zvečer že zaklenjena, bivak v neposredni bližini koče pa je pokal po šivih od prezasedenosti. Na srečo je v kotu bivaka ležal dodatni jogi in deke. Posteljo sva si uredila zunaj ob bivaku in lepo zaspala na svežem gorskem zraku. Dejansko je bil to udoben jogi bivak ob bivaku. Res top izkušnja. Naslednji dan sva počasi sestopila nazaj v Zadnjico, še prej pa spila topel čaj v Zasavski koči na Prehodavcih.

Kot zanimivost naj omenim, da sta avtorja Popoldanske smeri Blanka Matičičin in Jože Mihelič (19.8.1973). Prvo ponovitev pa sta opravila Pavel in Peter Podgornik, pri čemer sta celotno kombinacijo smeri opravila v samo 5 urah (kaj dosti varovala se verjetno nista, sicer smer v takšnem času praktično ni mogoče splezati). Prvo solo ponovitev je opravil Miroslav Svetičič – Slavc. Isti Slavc je smer kot prvi solo ponovil tudi pozimi (spodaj v kombinaciji z Belim trakom). Vsa slava jim in spoštovanje.