Nadaljujemo s projektom 4000 (glavni cilj: Weisshorn); Grossglockner po grebenu Stüdlgrat pa je bil odlična priprava za ta zahteven projekt, ki sem ga zastavil v letošnjem letu kot vodja nadaljevalne alpinistične šole. Karte so se od pričetka projekta (februar 2018) do danes precej dobro pomešale, ne glede na to ohranjamo optimalno število članov ekipe. Vzpon na Grossglockner je bil sicer že dalj časa načrtovan, odhod nanj pa je bila zaradi vremena zelo hipna odločitev, zato smo bili ob načrtovani uri odhoda vsi kar malo pod stresom (ureditev vseh službenih aktivnosti, pakiranje opreme itd.).
Ker so bila v koči Stüdlhütte (2.802 m) zasedena prav vsa razpoložljiva ležišča, smo plan prilagodili in noč prebivakirali na platoju pred ledenikom, ki leži nekoliko višje od same koče. Pristop do JZ grebena (Stüdlgrat) je bil zato krajši in nekoliko bolj udoben, če že sama noč ni bila.
Malo po svitu smo vstopili na greben in pričeli s plezanjem. Najprej smo imeli greben skoraj čisto zase, kasneje, ko se je koča prebudila pa je bila na grebenu cela množica plezalcev, gorskih vodnikov, klientov itd., kjer smo vsi plezali eden čez drugega. Jasno, da takrat užitka ravno ni bilo, zato smo večino plezalcev spustili naprej, na kar je bilo plezanje v nadaljevanju vsaj malo bolj znosno. Vzpon po JZ grebenu na vrh Grossglocknerja je zelo lep, hkrati pa popularna vodniška tura, zato vsem bodočim obiskovalcem svetujem obisk med tednom. Prezaseden vrh smo osvojili ob 10.00 uri dopoldan.
Tudi sestop z vršnega dela gore je zaradi gneče zahteval precej potrpežljivosti, pa tudi pazljivosti. Vsaka napaka pri sestopu bi lahko bila usodna. Na Grossglocknerju sem stal že leta 2003 vendar takšne gneče takrat ne pomnim. Sestopali smo po normalki (Normal route Grossglockner) in počasi, nekje ob 16.00 uri prišli v dolino, sicer utrujeni vendar zadovoljni (kljub gneči na grebenu). Za vse nas je bila dobra izkušnja in popotnica, da dosežemo glavni cilj Weisshorn.