Vremenska napoved je za nedeljo obetala za ta čas nemoralne temperature in večina (še tisti, ki so bili v četrtek strašno zagreti za smuko) vas je pobegnila v tople stence. No, eni pa smo se le ojunačili, saj ta sneg ne bo za večno. Logična pa je bila odločitev, da bo treba visoko, kjer bo morda sneg še smučljiv in ne kakšna mokra in globokopredirajoča se brozga. In če je potrebno visoko, potem je potrebno zgodnje vstajanje. Omenjena ugotovitev nekako ni hotela v mojo glavo, pa tudi Su se je zgrozila in ostala brez besed, ko sem ji omenil Stankino razmišljanje. In spet je prevladala lepa stara logika - na nevejskem sedlu je gondola, ki te za 6,5 EUR v hipu potegne na primerno višino, potlej pa se mi lepo in mirno, brez nepotrebne naglice, posvetimo turni smuki.

In smo šli. Stanka, Su, Nina in Šofer. Lepo in fino z gondolo do gornje postaje, pa malce dol v graben in nato vzpon na sedlo Prevala. Psički so lepo grabili in srenačev niti nismo potrebovali. No, resnici na ljubo, Su in Nina sta veselo \"butkali\" peš. Že pod sedlom pa katastrofa - orkanski veter, ki se je z višino le še krepil in na sedlu dosegel epske razsežnosti. In še ena katastrofa - sedežnica Prevala seveda ni delala in moje sanje o \"ušunjavanju\" je bliskovito odneslo v Krnico. Kratek počitek in potem gasa po praznem smučišču na Sedlo, kjer je pihalo \"kot pri norcih\". Toda, poglej si čudo - spodaj se kaninska smučišča kopljejo v sončku, o vetru ni sledu, plaža dela, pivo na razpolago, pa kaj, spet katastrofa. Su in Stanka zapičita pogled v Prestreljenikovo okno in strmo snežišče pod njim. Adijo plaža, adijo sanje.
In smo šli. Po sumljivem firnu vse do okna, kjer nas je hotelo izpljuniti nazaj na sončno stran Alp. Lepi razgledi, pa kaj. Spodaj še lepši. Kaj hitro smo se pobrali in se po solidnem južniču odpeljali mojim sanjam naproti. Su in Nina sta z bordi veselo glisirali, midva s Stanko pa sva na momente izvajala zanimive figure. No, saj je kar šlo, ker je spodaj vabil tisti, ki dlako menja .....no, da ne bo reklame na tem mestu.
Sledil je lepši del te smuke, ki ga na tem mestu ne bom opisoval, žal pa smo se morali kaj kmalu posloviti od plaže in njenih užitkov in se pobrati nazaj proti Sedlu, kjer nas je v zasedi spet pričakal silovit veter. Na spustu proti Prevali se je krepil in na sedlu povzročil komično situacijo, ko je mojo malenkost (priznam 83kg) porivalo ritensko nazaj po hribu in šele popolna smukaška preža je povzročila, da sem se po centimetrih počasi pomaknil v kolikor toliko mirnejše kraje. Kako je to uspelo Stanki je še danes skrivnost, pač pa sva imela priliko opazovati dve borderki, ki sta v grško-rimskem slogu z bordoma na nogah po vseh štirih in po vseh pravilih vojaškega puzanja, forsirali sedlo (minister Korl bi bil fasciniran). Glede na mojo percepcijo bordanja (to so tisti, ki na smučiščih sedijo tik pod prelomnico), je bil to prizor za bogove! No, ampak vse lepo se enkrat neha in po lepi flanki smo se fino odpujsali v dolino. Še kratek vzpon do gondole in nato lep spust po ne preveč odjuženi progi v dolino, kjer sta naši borderki poskrbeli za malho, v kateri se je znašel že zgoraj omenjeni kosmatinec. Še skok do hajhitlerja, kjer je bila spet zbrana vseslovenska turnosmučarska srenja in tura je bila končana.
Prav fino smo se imeli, takega izleta se bom še udeležil!


poročnik Bačko