Perice v Matkovem škafu in stezosledci na Zel
Sabina je naju z Mojco povabila, da (še zadnjič?) to sezono uporabimo dereze in cepine ter da operemo kako žehto v Matkovem škafu. Že ena fotka na Friko portalu je bila dovolj, da smo z veseljem z omare potegnile že pospravljeno robo in v soboto zjutraj mahnile po čudoviti soteski proti našemu cilju. Ob zvedavih pogledih planincev, ki so si ogledovali ta res fascinantni naravni pojav, smo naredile T-štant…. pa potem še enega za rezervo
– očitno mi dekleti nista dovolj zaupali, da me je bodoča alpinistka dobro naučila izdelave sidrišč. Za nameček sem imela to čast, da sem še sama preizkusila stabilnost sidrišča in se prva spustila v globino.
Vse tri smo izmenično opravile vzpon proti vrhu, pri tem ugotovile, da se je bilo treba v čisti navpičnici kar pomujati, je bila pa izkušnja fenomenalna. Poleg odličnega občutka, da smo uspele vse pravilno poštrikat in se zanesljivo povarovat, te že mogočen snežni valj pusti brez besed in po zaključku naše avanture smo z nasmehom do ušes sestopale v dolino. Zaključna ocena našega izleta je bila: VRHUNSKO!
V nedeljo pa smo se z Mojco, Majo in Anžetom podali še na prečenje Zeleniških špic. Anže je želel opraviti dostojno kondicijsko turo, zato se je podal na pot že z doline Kamniške Bistrice, me pa smo se na dostojno kondicijsko turo odpravile z Jermance. 
Začetek je bil soparen in vlaga nas je dobro namučila, ko pa smo se povzpeli višje proti Staničevem vrhu, pa so nas snežne zaplate začele počasi ohlajati in tudi pot je postala izjemno zanimiva, razgibana ter zabavna. Celotni greben smo prehodili brez potrebe po navezovanju na štrik, vmes smo zbrano iskali sledi poti in povečini dobro zadeli najlažje prehode, nekajkrat začinili kak odsek tudi z malce zahtevnejšim poplezavanjem, kar pa nam je bilo bolj v veselje kot skrb. Na zadnji četrtini grebena se je vreme začelo kisati in nas občasno tudi zavilo v meglo. Takrat smo ugotovili, da bi v celotnem prečenju grebena v meglenem vremenu bila tura lahko orientacijsko izjemno zahtevna in bistveno manj prijetna, kot smo jo doživeli sami. Razumem torej, kako se kdaj kdo lahko zapleza tu in tudi bivakira.
Po malici na Srebrnem sedlu smo se odločili da našo turo zaključimo kar s sestopom čez Repov kot in ne obiščemo vrha Planjave, saj se je vreme vse bolj kremžilo. Med hitrim sestopanjem nas je za nekaj minut dobil tudi dež, a smo mu uspešno ušli in se suhi vrnili na parkirišče ravno pravi čas pred večjim nalivom. Zaključna ocena tega izleta pa je bila, da smo opravili dostojno kondicijsko pripravo in lepo uverturo v letno plezalno sezono.
Že sprehod po Matkovem kotu je barvit
V družbi številnih planincev
Delamo štant
Fju, drži!
I'm going deeper underground
ja, kar temačno je tu doli
malo že navija
Sabinca pa kot pajek
še pozira lahko vmes
juheeej
Mojca že nestrpno čaka, da lahko začne s pikanjem
Oujeah!
Ne bomo mi abjzajlal
Previdni gamski
Eni smo šli po težji varienti, drugi po malo manj težji, najlažja gre pa čisto desno
ko se Maja še matra....
...Mojca že pozira
Bravo punce in Žeki!
Za tak lep ambient pa drugič kr vzemi fotkiča, ker je škoda tole s telefonom slikat
Očitno ste že ready za letošnjo sezono!
Dobr ste ga oprale