Kje turno smučati v Madridu?
Za prvomajske sva z Lucio šla na eno poroko v Madrid in izkoristit priliko da pridobiva kakšen kilogram. V ročno prtljago je šla moja obleka za na poroko, elegantni čevlji, en glavnik in kup dinozavrov za nečake.
Iz okna taščinega stanovanja se lepo vidi Sistema Central - slabih 500km dolgo in 90km dolgo gorstvo, ki s severne strani obkroža Madrid. Najvišji vrh je 2600m visok Pico Almanzor. Pravzaprav je pogled z okna v Madridu presenetljivo podoben kot v Ljubljani, kjer imamo Alpe pred nosom. Očesu turnosmučarskega navdušenca pa seveda ni ostalo neopaženo dejstvo, da so kljub toplemu maju in kljub temu, da se vidi zgolj južna pobočja, vrhovi še vedno pobeljeni s snegom?! In me je začelo matrat... Pa sem bolj za hec pogooglal ali se kje v Madridu lahko izposodi turno opremo in glej ga zlomka, v eni sami trgovini (Alaska sport) v 5-milijonskem mestu, jo imajo. Kaj zdaj?
Seveda ne bi napisal prispevka, če bi ostalo samo pri tem - tako pa ni. V trgovini sem dobil smuči s psi in za pol številke premajhne pancarje. Ni me preveč motilo - saj veste, lačni niso izbirčni. Nekdo mi je posodil še en star 2 številki prevelik anorak in čelado, nekdo drug ene dereze, ruzak in volnene rokavice, nisem pa uspel dobiti cepina - in kar je še slabše - kreme za sončenje.
Ker teh hribov ne poznam, na španskih forumih pa nisem dobil nobenih uporabnih informacij za turne smučarje, je bil moj plan da se zapeljem kar nekam, tam poiščem sneg in 2 dni improviziram.
Sierra de Gredos, granitna verzija naših Julijcev. Kamnina je sicer zelo stara, samo gorstvo pa podobne starosti kot Alpe in so jo prav tako oblikovali ledeniki. Vrhovi so od 2000-2600m in večinoma težje dostopni kot naši, ker je zadnjih 50m praviloma treba poplezati.
Lišajni granit z gorsko kozo na vrhu. Tu jih mrgoli.
Na snežni meji, 5 min od avta. Spodaj že pomlad s telohi, zgoraj pa čaka 22 devic...
Začetek ture je bil zelo obetaven. To je 20min od avta in maja res nisem pričakoval takih razmer.
Povzpel sem se na prvi vrh, da se malce razgledam, da vidim, kje sploh sem in kaj bi se sploh dalo smučati.
Odprl se mi je pogled na Circo de Gredos, osrednji del z najvišjimi vrhovi, ki tvorijo venec okoli jezera, ob katerem stoji koča. Koča se na sliki vidi, jezero pa je skrito pod snegom.
Pred spustom poziram v prevelikem anoraku.
Spustil sem se do jezera. Spodnji del se zaključi s skokom zato je bilo treba najti prave prehode.
Potem je bilo pa še treba prečkati to zaledenelo jezero. Nisem bil prepričan, da bo zdržalo. Na delih se je led že začel lomiti...
Tudi mest z prepojenim snegom se je bilo boljše izogibati.
Iz koče jezero izgleda veliko bolj prijazno. V koči sva bila z oskrbnikom sama, turno smučanje očitno ni preveč popularno v teh krajih.
Hrana v koči boljša kot v naših. Kdor je naveličan železnega repertoarja jote in ričeta, ve, o čem govorim. Artičokini srčki s chorizom za predjed. Ob večerji sem ob topli peči prebiral dogodivščine Walterja Bonattija, ki je na K2 moral noč preživeti na prostem na 8.000m.
Večerja je zelo teknila.
Kdo pravi da v Španiji ni snega?
Cepin sem zelo pogrešal, sončno kremo pa še bolj. Če mene opeče po nosu, imam opečene 40 % skupne telesne površine!
Hodil sem cel dan in se povzpel na 4 vrhove. Prvi je bil najvišji vrh Almanzor. Ker je bilo trdo, bi mi cepin prišel zelo prav, tako pa sem prečkal kar na smučeh. Potem, ko sem že odsmučal, pa sem videl dva alpinista, ki sta se tukaj varovala s štrikom, delala štante in vse po propisima. Le kaj sta si mislila o moji špuri?
Smučarsko igrišče
Na praktično vsak vrh se je treba pomujati čez kako dvojkico, trojkico.
Pogled na Severozahod. V daljavi se vidijo Picos de Europa, Španske alpe ob Atlantski obali.
Koča ob jezeru. Terenov je tu dovolj, da lahko hodiš dneve in ti jih ne zmanjka.
Super si to izvedel!
faca!
Prima! Jest bi tudi šel v Madrid (pa Barcelono)
