Ni hudič, da ne bi šel še enkrat. In sem šel. Še enkrat gor na bivak, tokrat sam, obujat spomine: https://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=120. Kdo bi si mislil, da se lahko človek v 10tih letih tako spremeni (pa ne samo fizično).
Spremenil pa se je tudi bivak. Pred manj kot desetimi leti so ga obnovili. Konžerva ni spremenila oblike temveč barvo. Nevpadljiva metalika na vpadljivem grebenu (oz. obratno) z razgledom na prihodnost in preteklost. Pokrit s štirimi dekami, po vegetarijanskem krožniku, sem oddrgetal sedanjosti naproti.
Dopoldanski pogled proti domnevno poledenelem vrhu Kočne ni obetal talitve. Med vzponom sem v glavnem modroval: »Ali je ledeno, kložasto, plazovito?«, in se spraševal: »Ali si upam?«
»Ne, ne upam si.« Z mojimi zjahanimi Svalbard Golden Edition K2 Shuksan letnik 2(007) dilami na hrbtu in derezami na nogah, sem se samo spoštljivo 'sprehodil' v obe smeri, z grebena na slabih 50 m višji vrh Kokrske Kočne in nazaj. Bilo je icy za speči se.
Pela pa je bila kot ofucana omela. Ok, ne tako nagravžna kot beseda pela, ampak bolj raznolika, kot ofucana omela. Za tiste iz Fužin, ki jim beseda pela ne pomeni nič, gre za spust. Sneg od severnjaka do južnjaka, je zahteval taktično prilagajanje kolenskih naklonov. Celo lovska pot čez Grdi graben je bila v celoti smučljiva, če odštejem nekaj metrov plezanja s pripetimi smučmi na začetni ožini ter racanje po skalah na koncu.
Tojeto. Več prihodnjič, če ga bom kdaj ujel.

PS. Na eni od fotk sta dva gamsa. Želim vam ostro sliko.

Vem da mi ne verjamete, ampak to je smučljivo.

To tut.

Kalški greben

A ni lepo, kot pajek.

Guest house

z butlerjem.

Lahko noč

Dobro jutro

Bogi

Jezerska Kočna

Tako je pa Na križu

Proti bivaku

Drsi

Po-Povnova dolina

Nastavljamo robnike

Grdi graben zgoraj in

na dnu.

Peter Mrak, 30.03.2018, 16:28
Lušte delaš, z vsakim prispevkom. Hude lušte!