V soboto smo šli v led.

Sprva smo se namerili čez mejo v Reklanico, pa smo se zaradi pomanjkanja ledu tik pred zdajci pridružili Aljoši, ki je peljal dve navezi »Čaotov« v Eisareno (Anlauftal).

http://www.bergsteigen.com/eisfall/salzburg/goldberg-gruppe/hoehkarfall

Dolina Anlauftal se zaključuje v malo večjem amfiteatru, natrpanim s slapovi. Praktično za vsakim vogalom in na vsaki steni se bohoti slap in to precej večji od Peričnika.

Moj prvi vtis s ture je po pričakovanjih »Mraazzz!« Pa to navkljub, za ledno plezanje, toplemu dnevu, ko se je živo srebro spustilo le malo pod ničlo. Sonce se je pokazalo le toliko, da smo si uspeli ogledati razgled in določiti na kateri slap lezemo. V jutranji megli, smo namreč na pol na slepo izbrali slap, kjer še ni bilo plezalcev. To je bil Höhkarfall, najbolj vodnati slap v dolini (WI3, 180m).

Vzpon se je začel v znamenju »metanja v vodo« in »splavaj«, saj smo začeli lesti odsek, ki je bolj spominjal na IV-ko kot III.

Pa je šlo…

Strmina se je kmalu položila in zavili smo na strma pobočja prekrita s snegom in prhkim ledom. Dela s čiščenjem snega in ledu je bilo sicer vso pot navzgor dosti. Tako smo na vrh privijugali počez po ledeniku in se umikali predhodni navezi in padajočim snežnim gmotam. Na trenutke je bilo prav napeto…

Če odmislim čakanje na štantu, je bilo prav luštno plezati mimo »karfjol« in čez razgibane pragove. Morda bolj podobno grebenski turi, kot pa pravemu lednemu »frikanju«.

V zadnjem raztežaju (4.) se je narava ledu precej spremenila – na slabše. Videli smo sicer že konec slapu, a bilo je vedno več vode in vse bolj je odmevalo pokanje ledu.

Tako smo se po hitrem postopku spustili dol. Minute, ko si na štantu čakal na abzajl, so se prav vlekle. Ne da bi se pri tem upal vsaj prestopiti in postaviti v bolj udoben položaj.

No, šele dol grede smo videli kakšen krompir smo imeli pravzaprav. Na vrh smo namreč prišli po edini količkaj vredni poti. Če bi šli drugje; po direktni, bi se že veliko prej obrnili, saj je bil slap tu poln pok.

…»Lepo, dogodivščina se nadaljuje. Izgleda, da bo napeto tudi pri sestopu.«

Pa smo jo mahnili raje na pobočje ob slapu in se zgubili med drevesi. Od tu smo imeli lep razgled na konec doline, vse do Mordorja in glasno spremljavo »nekih« Slovencev

Od tu smo bili hitro pri nahrbtnikih in se pridružili ostalim na pivu.

Za prvič prav lepa tura in res ni bilo »hujše« kot jutranje dirkanje ≥180km/h

na izhodišču

prva strmina

še zadnji abzajl

zadovoljni na koncu