Vstala sva v soboto ob spodobnih 7.30 in se ob 11h podala iz Vrat, kjer sva uri primerno (no, eden je ravno prišel iz Kredarice) našla lep parkirni prostor pred garažami.
Ob pol dveh sva iz Boh. vratc smučala (glisirala) po južniču v Velsko dolino, nato pa počasi krevljala po dolini do Doliča, kamor sva prišla v večernem mraku malo pred šesto. V bivaku sva zalotila našega Mrčuna (ta starga, mladini se ne da v hribe) in dva njegova kolega. Po župci in pirčku smo ob 8ih presodili, da je čas za spanje in smo veselo drnjohali do 6ih zjutraj. V bivaku je bila temperatura okoli 0, zunaj pa je bilo malce topleje. Ker pa je v bivaku obilo dek, nas zeblo ni.
Po zajtrku smo jo malo čez sedmo odsopihali čez Hribarice na Kanjavec, kamor smo prispeli okrog pol desetih. Ker je na južnih straneh sneg hitro spreminjal agregatno stanje, smo kmalu odšvigali v dolino. Spust v Velsko dolino je bil ena sama uživancija in vriskanje. Omenjenih gorskovodniških vajskov nismo bili srečali, pač pa smo na vrhu sprejeli signal in sporočilo naše Su, ki je bila na Prehodavcih, da se jim je nekaj zapletlo v bivaku. To so potrdili tudi trije Tminci, ki so prisopihali za nami na vrh. So rekli da ni bilo videti prave vneme in zagnanosti pri oni drugi skupini. Su, kako maš ti to navajene tele tvoje andrwotrse?
Po vročem vzponu na Bohinjska vratca, kjer smo spet srečali izgubljeno ovčko, ki je bila tam že prejšni dan (najprej sem mislil, da je yeti) in verjetno že celo zimo, je sledil soliden spust proti dolini. Pod Draškimi vrhovi smo prečili v Zgornjo Krmo in tu so grde besede pričele pridobivati na pomenu. Globok gnilec s skorjo na vrhu je bil prava veselica, ki se je nadaljevala v rodeo čez zeleno mafijo proti gozdu in dolini. Je pa seveda pirček pri hajhitlerju toliko bolj teknil. In po drugem smo vsi družno ugotavljali, da je vzpon na Kanjavec v enem dnevu čista norija in utopija, izvajanje le tega pa je brez veze in celo zavrženo dejanje, da ne rečemo kaj hujšega.