Turna smuka z vrha Kašne planine z Benčijem
Prvotna ideja in cilj je bil Kamniški dedec iz Kamniške Bele. Po objavi na ČAO in šolsko listo (če bi kdo šel), se najprej oglasi tečajnica Polona M. Škoda, sem ravno v četrtek vrnila lavinsko opremo. Lepo se imejte. Potem se oglasi tečajnica Javorškova. Jaz ugotavljam glede energijske ravni, da bi bila zame malo predolga jutri. Potem se oglasi gospodična Gasparijeva in me sprašuje, kako naporna je ta pot in da bi šla rada zraven, pa ji bolezen ne da, češ, da pljuča še niso čisto OK. Svetujem ji, da naj raje ostane doma ter se pozdravi. Nato si rečem, ja nič, bova šla pa s tečajnikom Žosom sama. Na kar me ob 22.02 minuti obvesti, da ne bo mogel iti, ker ga krči grabijo v noge in da je preveč sfukan (se opravičujem izrazu ampak tako mi je napisal). Sam pri sebi si rečem, vauuu kakšna generacija tečajnikov je to in mlajših pripravnic. Tako se je usoda malce poigrala z menoj in ostanem sam. Sledi sprememba plana. Gojzarje v avtu zamenjam za pancarje, še prej naštudiram cilj in se odpravim na prelaz Črnivec, nato pa počasi proti vrhu Kašne planine (na Kranjsko reber, 1440 m mimo Plešivca, 1330 m). Od doma sem se odpravil šele ob 8.00 uri, lepo naspan, spočit in močan za nove podvige, kakšen luksuz. Kljub pozni uri sem bil na Črnivcu med najzgodnejšimi in tako sem lep čas vlekel svojo špuro v globokem snegu. Najprej sem mislil, da bom sam, a usoda je tudi tokrat hotela drugače. Vzpon sem opravil skupaj s kosmatincem Benom. In sva šla v hribe... . Hitro je ugotovil, da je bolje, če gazim jaz prvi, zato se je nemalokrat zgodilo, da so bile njegove tace na zadnjih repih mojih smuči, zato je bilo napredovanje v globokem snegu še malce bolj naporno kot bi bilo sicer. Tale Benči me je res utrudil. Vseeno pa je bil dobra družba. Prav nič ni jamral v smislu, da nima lavinske opreme, njegova energijska raven je bila boljša kot moja, bolan ni bil, stanje pljuč OK, krčev ni imel in, ko sva prišla v dolino ni bil nič sfukan. Proti vrhu Kašne planine sem naletel še na manjšo skupino pohodnikov in enega turnega smučarja. Na samem vrhu pa je bilo še nekaj več ljudi, ki pa so prišli s Podvolovljeka. Turna smuka v dolino zaradi velikih količin snega in majhne naklonine ni dopuščala veliko vijuganja, si se pa v 90% lepo (ponekod zelo hitro) peljal nazaj dol po špuri in lep dan je minil (pre)hitro za oba. Fajn je bilo, tudi Benči je bil čist zadovoljen (Ben, ljubkovalno Benči je sicer last tamkajšnje restavracije na Črnivcu, če imaš srečo in si med prvimi se ti z veseljem pridruži). Lepo je bilo...

Hmm. Mei se na zdi spodbudno tako pisati. Vsi ti ljudje so kr motivirani, mogoče so hoteli videti če imaš kakšen rezervni cilj. Vsi ti ljudje so se hoteli družiti s teboj danes. Vsi ti ljudje te tudi spostujejo, ti njih po takih besedah očitno ne preveč. Brez zamer. LP, Dario

Dario, ne pretiravaj, vse je samo štos


Kaka luštna zgodbica z Benčijem. Takoreč si se ti na hrib vzpenjal s tremi psi???


Pol pa ok, meni se je drugače zdelo. Fajn je to ekipica in ne bi bilo lepo da jih kdo omalovažuje, se opravičujem za tak komentar potem.

Zgodba je dokaz, da je pes človekov najboljši prijatelj, pa tut če te prvič vidi. Ali pa ravno zaradi tega?


...danes je že boljš, no danes so pa roke "sfukane" od stence

Ja, ali ni ena glavnih (odgovornih) priprav / nalog pred turo tudi samoocena psihofizičnega stanja, ki na žalost, po moji (skromni) oceni ni bila primerna za 4-5h gaženja po preko 1/2m cevca do vrha (in potem še dol)? Očitno sem precenil, ko sem se vračal s smučanja in so bile mišice še "tople". Očitno 8h vožnje po cevcu tudi mene prizemlji, noge so pregorele


ja taka generacija, ki se ne špara in ki razmere izkoristi takoj ter do konca in ne čaka na naslednji dan

...no, saj v četrtek bo spet nov "cevc", jeeeeee
