ČAO - Lenuhova - zapis starešin

Anže Mihevc | 30.01.2018

Lenuhova - zapis starešin

V nedeljo 28. januarja sva starešini ob sončnem vzhodu in še nekaj zvezdami na nebu, s tresočimi hlačami ob spremstvu, varovanju in nasveti sinov vstopila v Lenuhovo smer. Dodaten rešpekt je na naju vplivala Majina profesionalnost. Drug pred drugim sva z dobro oddaljenostjo, da bi skrila strah, najprej Jan, nato še jaz, opravila s prvim skalnim skokom. Anže je namero, da bi uporabil vrv za varovanje, takoj opustil. Videl je, da se greva zares. Janovo vprašanje, »Simon, ali kaj gledaš navzdol?«, me ni zmedlo. Bil sem že v sredini, Jan malo naprej. Premagala sva drugi skalni skok. Hitrih nog, oba že čez 50, sva naskočila vrh in ob razgledu zlatih okoliških gora bila deležna medijsko-fotografske pozornosti. Z Begunjščice po Centralni smeri sva po začetnem strmem delu pričela ČAO-tom kazati, kako se ob padcih ustaviš s cepinom, da ne prideš do doline. Prav tu pa smo ob razlagi in demonstraciji Anžeta pregledali prerez snežne odeje, ob tem pa je razložil na nevarnost klože. Dan je bil tako popoln. Vsi trije so se strinjali, da še gredo z nama, se kaj novega naučijo, slišijo in nasmejijo.

Simon Istenič

Ni lepšega kot z otroki v hribe. Še posebej, ko odrastejo. Ko so še majhni, je to bolj ali manj samo po sebi umevno, itak oni ne odločajo - gremo, in se gre. Ko pa odrastejo, in povabijo s sabo svoje starše – to je pa drugače. Staršem to godi, pomeni, da so z otroki v stiku in da jih ti spustijo v svoj svet. In ko sin povabi očeta, da gre z njim v steno, kaj drugega lahko šteje več?
Dan se lovi zjutraj. Drži, še posebej to velja, ko se gre v hribe. Tokrat pa je bilo res zgodaj, sploh za nedeljo. Nisem jutranje sorte, rabim malo več, da se prav sestavim. Ampak vstati ob štirih zjutraj je pa res še sredi noči. Še posebej, ker je bilo rečeno, da je grapa kratka, da bomo hitro zunaj na grebenu in da sestop ni dolg. Zdaj se zdi, da vem zakaj. Seveda, da bova s Simonom, tudi očetom mladega hribolazca Ahaca pod steno še v temi, zato, da se zaradi njenih strmih razsežnosti, zdaj varno skritih v mraku, za vstop ne bi premislila. Tako ali tako pa se ne bi, kako bi pa to izgledalo pred simpatično Majo, ki je bila z nami? Če bi bila samo fantovska družba, bi se hitro našlo kaj – tako pa zdaj ni poti nazaj in že smo pod vstopnim skokom. Ta je s snegom trdo zalit in hitro se prepikamo preko. Dobro napredujemo, smer je uhojena in mestoma razkošne stope v snegu mi omogočajo samo navidezni počitek, saj v vrhnjem, strmejšem delu razmeroma kratke smeri vseeno noge že dobro čutim. Seveda, nimam dovolj izkušenj v stenah in sem zato preveč napet na derezah, kar prve sporočijo meča. Ahac bedi nad Simonovimi manevri, Anže nad mojimi.
Prav preveč se ne razgledujem naokoli, zakaj, si dragi bralec razlagaj po svoje. Osredotočam se le na varna zaporedja gibov in niti ne opazim, da se je ta čas dan že pošteno dvignil. Okoliški vrhovi žarijo v jutranjem soncu, ko iz senčne stene izstopimo na greben. O, kako lepo nas sonce pogreje. Tako imenitno se počutim, da si za še boljši vtis nadenem sončna očala . Potem po grebenu do Begunjščice. Spodaj meglena morja, od tu pa pogledi letijo v sončno dalj. Sestopimo po Centralni grapi. Še v strmini s Simonom razigrano pomlajena demonstrirava zdrs in ustavljanje s cepinom. Menda zelo uspešno. Sva bila pohvaljena.
Hvala Maji, fantoma in Simonu za skrb in odlično družbo na dan, ki bo ostal v žlahtnem spominu.

Jan Mihevc