Poizkus v smeri Kemperle-Murovec
S Petrom sva v nedeljo opravila lep, a v danih razmerah tudi precej zahteven alpinistični vzpon čeprav zaradi pomanjkanja časa nisva uspela preplezati zgornjega dela smeri (rdeče zajede in kamina). Sva pa uspela smer preplezati do točke, kjer vodi v dolino logičen sestop in bi zato bila lahko smer kot sva jo opravila povsem samostojna logična celota. Iz navedenega razloga je alpinistični vzpon vsekakor vreden svoje objave, kakor tudi pričujoči prispevek. Ocenila sva namreč, da zaradi precej kopnih razmer v zgornjem delu, kjer čakajo najtežja mesta, verjetno ne bi uspela v uri in pol kot nama je še preostalo dneva preplezati vršnega dela stene oz. smeri. Razum in zdrava pamet je odločila, da sva še podnevi oz. v mraku varno sestopila po strmih snežno ledenih flankah v dolino in tako dokaj hitro prišla do avta in toplega doma z novo neprecenljivo izkušnjo.
V času vzpona sva opazila tudi sledi predhodnika(ov), torej nisva bila prva letos, ki sva poskušala preplezati smer Kemperle-Murovec. Po stopinjah je bilo razvidno, da so tudi predhodniki smer zaključili na isti točki kot midva, stopinje pa so vodile v dolino. Primerjava slik in razmer v rdeči zajedi/kaminu, ki so na spletu in katere sva naredila midva kažejo, da so bile trenutne razmere v zajedi/kaminu precej skope s snegom in ledom, zato je bila odločitev za sestop tudi s tega vidika precej logična izbira. Pa tudi sicer nisva bila niti prva, pa tudi zadnja ne, kjer so alpinistični vzpon zaključili prav na tej točki iz takšnih in drugačnih razlogov. Namreč, ko preplezaš do te točke hitro ugotoviš, da je za teboj že poštena metraža zahtevnih, tudi kombiniranih raztežajev, ki terjajo precej dobre živce (vsaj v danih razmerah). Iz vsega navedenega so debete o korektnosti objave takšnih in drugačnih poskusov precej jalove.
Dodajam, da je smer veliko bolj kompleksna od sosednje Teranove in ker si sam, je tu plezanje lepše in bolj prvinsko. V smeri ni narejenih štantov. V celi smeri sva naletela na en klin, pa še tega sva izpustila, ker sva ga prepozno videla in zato ne uporabila. Smer je res lepa zimska klasika, ki se jo splača obiskati. Zase lahko rečem, da se nameravam sem še vrniti in upam (skupaj s Petrom J.), da takrat uspem pojesti še češnjo na vrhu te ledene torte.
Amfiteater - vrata v svet lepih, vendar zahtevnih smeri. Tudi Bik je bil lepo narejen.
Ko preplezaš prvi skok hitro ugotoviš, kakšen je karakter te smeri.
Peter, v najtežjem raztežaju tega dne. Glavne težave so bile nepredelan sneg, ki ni držal človeške teže, razmeroma slabo varovanje in ledno-snežni previs. Bilo je potrebne precej atletike, moči, za prvega pa tudi precejšnjo mero dobrih živcev.
Malo štamfanja po zasneženih flankah za vmesno sprostitev prav pride.
Tale raztežaj (zanimiv tudi v nadaljevanju) po ledno snežnem smrklju z nekaj skale je bil pa moj.
Rdeča zajeda/kamin - češnja na vrhu ledene torte.
Sestop po strmih flankah.
V sestopu se nisva varovala, v primeru zdrsa/padca enega ali drugega bi si usodo pač delila (zaupanje v partnerja je zato ključnega pomena!).
Razgledi v zahajajočem soncu, ki so jih deležne le nočne ptice 
Potem pa ugledaš gorskega jelena .
Luna v daljavi.
Rešpekt!