Poročilo sobotne spoznavne ture, kjer se je hodilo in tudi že plezalo.

Med vzponom so leteli kamni in skale. Pri sestopu pa so se krivile pohodne palice, ter vrstili padci po drseči travi.

Ture se je udeležilo šest tečajnikov ter trije mentorji. Ostali tečajniki niso imeli časa in lahko jim je žal

Naj za začetek povem, da je bila tura zelo zahtevna, razgibana, na trenutke nevarna, a prav tako poučna in zabavna.
Nasmehov na obrazih ni manjkalo.

Na hladno sobotno jutro, 7.10.2017 se zberemo ob 5.uri in 30 min pred Zdravstvenim domom Črnuče.
Nekateri prej, drugi zadnje minute malo postojimo in prijetno poklepetamo.
Vsak je lahko imel svojo 1.minuto nagovora
Zdaj se napokamo v avtomobile in drvimo v Kurjo dolino.
Parkiramo, damo opremo na ramena, svetilke na glavo, pohodne palice v roke in se poženemo v grapo.
Po približno 15 min sledi prvi postanek, kjer s sebe slečemo oblačila, ki so na segretih telesih postala že pretopla.
Sledi kratek pregled okoliških vrhov ter poimenovanje nekaterih izmed njih. Nekateri pokažejo, da že zelo dobro poznajo okolico.
Postanka je hitro konec, nadaljujemo.

Gibati se začnemo med velikimi gladkimi skalnimi bloki, ki preizkusijo naše gibalne sposobnosti.
Kasneje sledi gruščnat strm teren po katerem brusimo robove in podplate čevljev. Vse skozi se vzpenjamo.
Nov postanek, tu si nadenemo čelade. Že se vsujejo prvi kamni, ki nam takoj dajo vetra.
Kmalu sledi spet malce lepši teren po trdih skalah.
Pridobimo že kar nekaj višincev in pred nami se pokaže lep strm raztežaj, pri katerem se navežemo.
Mentorji tu poskrbijo za varnost, varovanje.
Kljub naporu, ki nas je pripeljal pod steno in nas pošteno segrel, kmalu že zmrzujemo.
Piha! Varnost zahteva svoj čas.
Plezamo vsak posebej, eden po eden na raztežaj, navezani okoli pasu.
Da je preizkušnja prava, pokaže teren, kjer se prav vsakemu izmed nas tečajnikov odtrga kakšen kos kamenja in zgrmi v dolino.
Tisti, ki je prvi preplezal raztežaj se kmalu zaveda, da bi bilo bolje, da bi plezal med zadnjimi, ker ga navrhu pošteno žaga veter.
Trije tečajniki najdejo rešite v zavetrju pod steno in se usedejo pod previs.
Vsi uspešno preplezamo steno.

Naprej se gibljemo pod mogočno steno Kompotele. Se kmalu prvič spuščamo, tokrat proti naravnemo oknu - Velb.
Tu sledi postanek in hiter prigrizek.
Zopet vzpon in vidna pot se konča, sedaj pa v ruševje. Tu naš čaka pravi boj, bičanje.
Pot nas zaznamuje s smolo, čeprav samo na oblačilih... mislim, da drugače nismo imeli ravno smole z vzponom
Da se nam povrnejo nasmehi za to poskrbi toplo sonce, ki se v pravem trenutku pokaže izza gora.
Še malu pa smo na vrhu, osvojimo vrh Mokrice, razgledi so čudoviti in sežejo daleč. Ura teče proti 13.
Posedemo, pojemo ter naredimo skupno fotografijo.

Pri sestopu se zgodba nadaljuje saj se krivijo palice in vrstijo padci
Sestopamo po travi, kjer ob napačni postavitvi noge, teže in mogoče izčrpanosti sledi padec.
Kljub temu, da še ni zime, nekateri prav uživajo ob drsenju po travnati strmini.
Hitro izgubljamo višino in za las zgrešimo Medvedjo jamo, ki je bila načrtovana.
A nič zato, en razlog več, da ponovimo in še kdaj obiščemo te prelepe kraje
Proti koncu smo dobili še lekcijo iz orientacije, saj smo pot nekajkrat skrajšali.
Prispemo v dolino.
Seveda ni še konec, nikakor konec.
Odpeljemo se do Doma v Kamniški Bistrici, kjer si ogledam kip legendarnega Bosovega Tineta.
Sledi druženje in prijeten klepet ob kozarcih vina in piva, nekaj še povečerjamo in ura kaže proti pol sedmi.
Zakjučimo na začetku pri Zdravstvenem domu Črnuče in se razidemo.

Lepo izkoriščen dan, v dobri družbi.
Hvala Matjažu za slike