Ko sva z Juretom v torek dostopala do Prontarske, sem desno videla belo rampo in doma naumila, da je verjetno to smer Dolinarjeve. Ha, potem se je seveda vse v tem verjetju tudi dogajalo, v soboto smo štirje odkorakali pod to belo rampo, gremo splezat smer Dolinarjeve!
Prvi ledni skok smo šli še nenavezani in prišli pod veliko lopo, kjer smo se navezali. Najprej zlezem kopno prečko, kjer namestim dva frenda, in komaj čakam, da po napol skali napol predirajočem ledenem snegu pridem do pravega leda in zavrtam vijak. Pol piham v ledu, mislim, da tako težkega še nisem plezala naprej, in si oddahnem, ko končno piknem v zbit sneg in se potegnem čez. Za mano pridrvijo fantje in skupaj poštamfamo snežišče do previsne zapore, kjer žal ne gre čez. Zato se malo spustimo in gremo levo v grapco. Od tam pokukam še bolj levo, vendar je prečenje za vogalom zgledalo precej nevarno, sneg je bil namreč super duper gnil, pobočje pa kar izpostavljeno. Fantje so medtem že plezali napol kopno podrto gnilosnežno zajedo, iz katere je pa toliko dol letelo, da smo mislili, da se bo gora podrla... vsak je dobil svoj rafal. Na vrhu pa...razmere res obupne, v vse smeri pa fino strmo in izpostavljeno. Da bi kakorkoli sestopali z vrha torej ni bilo variante. Dva abzajla sta bila potreba za pobegnit iz tega kamnoloma, na koncu pa je podrtija za motenje posestva obdržala tudi svoj davek. Potihoma smo kar vedeli, da bo ta štrik gor ostal...self prophecy… Potem smo pa še čez spodnji led morali...pa smo se še malo tam po gozdu med eteričnimi olji kotalili. Mrak trden in suveren, Matej je imel vsake toliko izpade, ker so mu prsti zmrzovali od zank na cepinih (menjaj, kaj čakaš??), Jure “the man” je moral izgubiti rokavico, jaz sem se pa od jezera v gojzarjih tresla kot šiba na vodi. Sama smer oz. celotna tura je bila zato kar zahtevna, se mi je kar kolcalo po Prontarski, ampak vmes je bilo precej tudi smeha, tako da smo se vsaj kvalitetno kratkočasili....mislim, si predstavljate, ko visiš na drevesu in Peter potegne ven električno cigareto... V temi smo prišli točno pod uvodni lažji skok - se opravičujem dedcem, ker sem to jaz hotla, saj potem sem ugotovila, da bi komot dol odplezala in da smo dva spusta naredili brezveze. In za konec, za dol se je sneg že tako udiral, da nas je goltal v svoje globine. Po tisti gozdni cesti smo pa tako ekspresno podrsali, ker se je baje bencinska ob devetih zaprla in pol ne bi mogli več kupit pira...še prej pa party z Bobom .
Hja, kaj češ, včasih je treba tudi kaj falit, upam da je zdaj že vzpostavljena tradicija letne kvote ena s tem izpolnjena .
Smeri Dolinarjeve seveda nismo plezali, prvič zato, ker naša sploh ni bila tako lepa (bi pa bila čisto super, če bi bile v zgornjem delu dobre razmere), in drugič, ker smo v resnici plezali dve grapi bolj desno od Dolinarjeve.

Plezali smo baje Smer po Škrbini, vendar nikjer ne najdem opisa in ocene te smeri (razen na AO Tržič vris linije). Tako da smo jo v danih razmerah ocenili z III + 80° (40-60°) WI4.

Tole sem vidla v torek...

Prvi cug...medtem ko pot do ledu traja sto let...

...imajo fantje žurko

Tale previs nas je žal ustavil...če bi le led na vrhu bil dober, bi se mogoče še dalo prešvercat čez

Zato gremo v grapo levo

Na vrhu naložene podrtije...

...po kateri smo šli tudi dol

Kako lepo, ko končno štantaš na drevesu

Eterika, ezoterika, zeliščarna

Štirje pinkopalinkoti, ki so se pa odlično odrazeali

Obširna študija je privedla do zaključka, da smo mislili, da plezamo rdečo, smo pa plezali rumeno linijo
(vir: http://www.ao-trzic.si)

Primož Sedej, 20.03.2017, 22:04
Tanja, a sem ti rekel, da se mi zdi, da to ni smer Dolinarjeve
Bravo za vzpon in avanturo vsem!

Peter Mrak, 21.03.2017, 06:46
In zdaj mi morate pomagat ker se ne morem odločit

Promontana
Cousin - Pro Alpine Stopaqua 8.2mm
Edelrid - Esculap 8.3mm
Iglu
Mammut PHOENIX DRY 8,0mm
Annapurna:
Edelweiss Oxygen II Unicore 8,2mm
Gornik:
Duetto 60m Sterling DryCore