Uroševa grapa
V soboto zopet zarana odrinemo proti Vršiču Maja, Špela, Alen in jaz. Maja in Špela sta šli raziskovat grape v Mali Mojstrovki, z Alenom pa sva šla v Uroševo grapo v NŠG. Že na dostopu nama južen sneg pije moči in le zgaziva do vstopa, kjer se naštimava in jo mahneva v grapo. Začetni skok je prima, nadaljevanje malo manj, saj je potrebno celotno grapo gazit. Na vsake toliko prileti po grapi kakšen manjši kamenček, kar pomeni, da se bliža pomlad. Cel čas oprezava za tako opevanim zagozdenim balvanom in naposled ga le zagledava. Pod njim urediva sidrišče, se naveževa in ga suvereno napadeva. V glavnem, nisem imel za burek! Vseeno se odločiva, da ne odnehava in se dogovoriva, da poskusim prečiti v desno in nato višje najti prehod nazaj v grapo. Prečka je bila kar neugodna zaradi južnega snega, ki ni držal cepinov. Po prečki pridem na polico kjer najdem kline, jih vpnem in nadaljujem navzgor, kjer ugotovim, da prečiti nazaj levo v grapo ne upam, bi bilo pa za pogledati naravnost navzgor čez rob, če se kje skriva prehod. Zaradi trenja štantam in povarujem Alena, ki nato spleza tisti krušljivi zgornji del same skale in veselo odkrije, da obstaja možnost vrnitve nazaj v grapo. Ta raztežaj sva plezala brez cepinov, saj so bili samo v napoto. Ko prispeva nazaj v grapo je sledil samo še en raztežaj plezanja najprej po grapi po ojuženem snegu, nato čez skalni skok kjer je bil sneg zopet samo v napoto in v zgornjem delu po napihanem snegu, kjer si se komaj prebijal navzgor, saj si z vsakim korakom bil globlje in nižje v snegu
Na vrhu naju je pričakal megla in veter zato sva se odločila za hiter sestop v dolino. No...sestop ni bil hiter, saj se nama je sneg udiral do notranjih organov!