Prečenje Rabeljskih špic kolegov s ferajna in članek Prezrta gora nad Remšendolom Janeza Turka, sta bila dovolj močan vzgib, da sva si z Jurijem zadala nalogo, da petelinji greben, kot ga je imenoval Kugy, podelava še pred Silvestrom. Informacij o špicah, ki se povezujejo okoli glavnega vrha Bretikofla je bore malo ali skoraj nič. Poleg Turka se je z glavnim vrhom in pristopom nanj ukvarjal tudi Andrej Stritar, kar je bil najin edini vir informacij. Torej - na grande traverso sva šla bolj ali manj z vedenjem, da bo tura zahtevna in resna, slika s Planinskega vestnika pa na nama je dala vedeti, da gre za pravo divjino. Raziskovanje, ki nama je najljubše.
Celotnega grebena sva se lotila v smeri sever - jug, ravno v nasprotni smeri neuspelega poskusa prečenja Maria Premude leta 1931, ki se je žal smrtno ponesrečil pri osvajanju zadnjega stolpa, najinega prvega - Šeneka. Pristop na Šenek je bila mešanica vsega, strmega lomastenje po gozdu in ruševju, do lažje plezarije četrte stopnje. Zgodnje jutranje sonce je že ogrevalo prvi stolp, vrh katerega nama je razgrnil greben vse tja do Breitkofla. Vzdušje je bilo temu primerno - hribovska romantika, gremo s kupčka na kupček. Na zahodu se razkrivajo novi cilji, že preplezane Rabeljske špice in pogled na Viševo skupino. Skrivnosti nad dolino Remšendola naju spremljajo na slehernem koraku.
Relativnostna teorija tudi tokrat ni zatajila. Misleč, da že zaključujeva najino prečenje in da se že vzpenjava na Kopo (Picco de Mezzodi) ugotoviva, da sva v bistvu dosegla vrh Breitkofla. Vse kar je manjkalo je bil križ, ki stoji na vrhu Kope, a tu naju je čakal velik vršnji možic, delo predhodnikov. Bila sva torej šele na polovici grebena, ura pa dve popoldne. Malo pozno za globoko zimo brez snega. Ja, čas v hribih teče hitreje in realnost ni vedno usklajena s tem kar doživljamo. Z vrha Breitkofla naju je do velike škrbine čakal zelo izpostavljen greben, časa pa le dobri dve uri, preden bi naju preplavila tema. Na tako izpostavljenem delu grebenu si pač ne želiš ne noči, ne bivaka. Odločiva se, da narediva vse in se prebijeva do vznožja velike Kope, v veliko škrbino, ki je podnevi vidna od daleč. Dneva je konec, pade noč, na grebenu pa sta z daljave vidni le dve majceni lučki. Moja in Jurijeva. V glavah razmišljava - da le kaj ne zajebava!
Ko sva le uspela z zaključno fotko pod križem na vrhu Kope, sva uvidela, da sva v težkih razmerah naredila veliko stvar. Vratolomni spusti iz zdanjega stolpa v neskončno temo naju niso pustili ravnodušna. Za pristopni marš na križ z vzhoda, je bilo še vedno potreben ne ravno trivialen plezalski vložek, a nekako je šlo. Rada bi se še enkrat uzrla nazaj za prehojeno potjo, pa jo zaliva črnina. Vse kar je vidno so temne linije med življenjem in smrtjo.

Nebo je polno migatajočih se zvezd in pot nama kaže križ. Na koncu tokratne poti sva malo čez deseto uro zvečer, v dolini pa, ko se piše Silvester.

Zagotovo zelo redko prečenje grebena Šenek-Breitkofel-Kopa z vsemi vmesnimi stolpi sva 30.12.2016 opravila Jurij Rous in Peter Janežič, zanj pa potrebovala 16 ur.