27. junij 2014. S Tanjo prisopihava na Kriške pode na najin prvi 505 tabor. Prideva v meglo in poraženi stolčeva nekaj štamperletov v domu na Kriških podih.
Dve leti pozneje (18. in 19.6.) greva s Hano na Vršič. Napoved je bolj bedna, mraz je in stalno dežuje. Ampak letošnjega ženskega tabora ne gre izpustiti. Sploh ker so letos povabljene punce vseh ferajnov. Naj vam povem....v bistvu so vse, od prve do zadnje, gajstne. V taki družbi punca dobi navdih in motivacijo. Sicer je za tisti vikend za severno steno ni ravno bilo, smo se pa gnetile v južnih stenah in se grele na sončku. Ja kaj, eni hodijo na morje se žgat, mi pa se martinčkamo na štantih .
V petek zvečer smo še nekaj sanjale o severni steni NŠG, vendar je zjutraj prevagala Simonina modrost in izkušenost, da se ne splača zmrzovati in trpeti v mokri smeri. Pa smo jo Simona, Miranda (mater kaka družba, človek se počuti kar majhnega), Hana in jaz mahnile v jugovzhodno steno NŠG v Steber ob kamenkovem kaminu). Dostopa ni skoraj nič, pa sva s Hano vseeno sopihali....ja vroče je bilo, a ne . Najprej sta štartali izkušeni tigrici, sledili sva jima pa mali mucki. Kmalu sta naju tigrici pustili sami, ampak sva jo prav tako brez težav splezali. Lepa smer, ampak prekratka. Zato sva jo še enkrat mahnili pod isto steno in splezali še Pokljuško smer. Tudi lepa in tudi prekratka. Ampak je bila pa zabavna, ker smo se v isti zračni liniji znašle kar 4 ČAO bejbe.
V nedeljo je bilo še bolj mraz, punce smo bile malo neprespane, pa še neka kolesarska dirka je imela za okupirati Vršič...pač popokale smo se, ker punce nerade trpimo. Samo smo se vse strinjale, da je tabor vseeno uspel in mislim da se vse veselimo naslednjega, ki upam, da bo spet zaživel in pokazal, da punce ful plezamo .

Miranda in Simona v akciji...

...in pozerski pozi

Jana in Nina v akciji...

...in šminkerija

s Hano v akciji...

...in selfiranje

večina ekipce (slikca z AO Rašica)