Ötzijevi velikonočni nauki
Hitrost ni moja vrlina, ne v klanec, ne na smučah, ne pri prispevkih 
a tole izkušnjo pa moam delit z vami.
Raztegnjen velikonočni vikend sva s Šercem preživela v Ötztalskih Alpah. Pridružila sva se sedmim smučanja željnim, na čelu z Miho Habjanom. Miha je super fant in odličen vodnik. Poznamo se še z Akademca, prav z njim (in Nino Kopčavar) sva šla s Šercom prvič plezat v hribe. Takrat smo bili vsi še bolj zeleni in takrat je imel Šerc kar Uniorjevo kladivo…a o tem kdaj drugič. Danes smo vsi odrasli, resni in izkušeni, a ko kje naletimo na pršič, se nam pa še vedno odpuli 
Turo smo začeli v smučarskem kotičku Maso Corto, ki je kako uro vožnje oddaljen od Bolzana. Gondola nam je pomagala na 3t metrov, gor pa smo brž zavijugali na ledenik. Bilo je megleno in neprijazno vreme. Nekaj sto metrov je šlo dol, po sami belini, da nisi videl kam je obrnjen teren, je pred tabo pukelj ali jama, samo poganjala sem se za rdečo jakno pred mano. Potem pa kože na smuči in nekaj sto metrov nazaj v klanec in na sedlo Hauslaubjoch (3279m), od koder smo mimo najdišča Ötzija odvijugali do koče Martin Busch (2500m). Razmišljala sem, kaj za vraga se grem in ali je turni smuk sploh zame. Nauk dneva: tudi če je megleno, se namaži s sončno kremo.
Drugi dan smo se zbudili v jasno jutro. Po dolgi ledeniški dolini smo se vzpeli najprej do koče Similaun, kjer smo malo olajšali nahrbtnike. Nadaljevali smo na vrh Similauna (3606m), vršnih 150m je bilo treba peš, s cepini in derezami. Vreme je bilo sončno in zares kičasto, razgled pa do Grossglocknerja. Širokogruden ledenik nam je tudi vsem dovolil, da potegnemo svojo špuro navzdol. Tega dne sem se naučila bolje vijugati po za ped globokem pršiču. Turno smučanje je zakon!
Spali smo na višini 3 tisoč metrov in ponoči so se krvničke množile…meni celo toliko, da so hotele vse naekrat skozi betico ven.. Spet smo se zbudili v lep sončen dan, si ob vzponu nazaj na sedlo v miru ogledali najdišče Ötzija, starodavnega, najbrž 5 tisoč let starega bojevnika, ki ga je pred leti tu izpljunil ledenik. Za sedlom smo se malo spustili, potem pa spet vzpeli na Saykogel (3400m), katerega vrh pa sem sama izpustila. V klanec smo hodili z zložnim korakom, ki ga je narekoval Miha in tako smo se lahko v miru ukvarjali s svojim umom. Uganeš kateri stavek je moj?
Uauuu, kako je tukaj lepo! Koliko hribov je še za prehodit…
Uf, mam težek rukzak, drugič ne bom vzela še dvojih dodatnih nogavic in majic, saj on tudi že od včeraj ne diši več…
Glava me boli, me ne boli, me boli, me ne boli, mal mi je pa slabo.
To je noro, kakšen sneg, kakšni razgledi!
O glej tega, kako vijuga…saj jaz bom tut, kolk je še rekel, uro in pol?!
Med smučanjem dol grede, pa so bile naše misli enotne…kako je to fajn. Spet smo imeli pršič in že ko smo hoteli na juriš, nam je Miha hitel ukazovat, ne preveč levo, samo do tja desno, vsi za mano in vsi k meni. No saj se razume, tukaj pač veljajo drugačna pravila kot na smučišču. Preden smo tega dne prišli do koče, je bilo treba še malo v klanec, a nič ne de. Kadar sije sonce, turna smuka definitvino je zame. Koča Bella Vista je pa pravi hotel, imajo savno, jacuzzi in italijansko večerjo s štirimi hodi…ah, življenje je spet lepo. Nauk dneva: ne bodi ponosen in zjutraj vzemi aspirin.
Na velikonočni ponedeljek smo se zbudili v meglo in veter, napovedovali so pa še hujši veter. Ekipa je kljub temu poskušala osvojiti en vrh, ampak meni ni bilo treba. Ne, stara sem 37 in točno vem, kaj v življenju hočem, predvsem pa česa nočem Dan se je razvil tako, da je ekipa kmalu zaključila vzpon v koči nedaleč stran, jaz pa sem enkrat predrsala celo smučišče, ampak ni bilo zabavno. Savna nas je pomirila. Tega dne sem se naučila, da moraš zaupati vodniku, če ti reče, da pojdi, tudi ti boš zmogel
Zadnji dan nam je bil pa spet podarjeno sonce, no in nekaj vetra. Vzpeli smo se na Teufelsegg (3227m), spet peš čez vrh in se spustili na ledenik Hitereisferner. Tu smo se navezali in ko smo prečkali ledenik, se mi je zdelo, da kar slišim in čutim kako je svet pod mano votel. Mogoče se je samo vklopila moja domišljija, kakorkoli strahospoštovanje je bilo veliko. Med vzponom proti Langtauferer Spitze (3529m) je tako močno pihalo, da sem hotela obrniti. Sneg je bil skorjast in tudi zato sem hotela obrniti. Tiščalo me je lulat že od jutra, no tukaj se pa nisem imela kam obrniti. Skratka spet sem se ubadala s tem kaj mi je tega treba. Med vijuganjem nazaj navzdol sem dobila vse odgovore in to vse pozitivne Z dna ledenika smo se za konec še enkrat vzpeli in se čez sedlo Hintereis (nisem ziher če je pravo ime) vrnili na smučišča in odbrzeli do avtov.
Če ste prebrali do konca, vam je najbrž jasno ali sem se imela fajn ali ne. Obojega je bilo po malem
Nauk zadnjega dne in celotne ture pa je, da rabim nove - širše smučke!
Difuzija prvega dne.
Vzpon po grebenčku in -
zmaga drugega dne! Similaun, 3606m.
In gremo....Šerc pluje...
...tudi Šerci pluje...
...ubogi Šerc je ves od snega do kolen in še čez
Pse gor, pa pse dol, pa smuče gor, pa smuče dol...pa tko 5 dni.
Vse naokrog pa bele strmine.
Levi vrh je Weißkugel, desni pa Langtauferer Spitze.
Navzdol pa najprej mal sinhrono štamfanje.
Naša ledeniška naveza.
Tuki je drugač ful pihal.
Hodimo in globoko razmišljamo. Ne, hodimo in globoko dihamo. Ne,...ne vem več
Weißkugel, ta je še na seznamu želja.
In vijugamo...
...novim belim strminam naproti...
...vsak najde svojo špuro...
...Mihaaa, ta izlet je super!!!
Jana, večkrat bi morala kaj napisat!
Se strinjam z Boškotom, super prispevek! Še odgovor na nagradno vprašanje "Uganeš kateri stavek je moj?": jaz mislim, da so vsi enkrat prišli na vrsto
Ma toj čist brezveze, de se mormo tkole slinit tle ko tole gledamo ...