ČAO - Po Frančkovih stopinjah

Jurij Rous | 04.04.2016

Po Frančkovih stopinjah

V četrtek pr'Jocot me Jurij vprašal, če bi šla v soboto z njim plezat. Seveda sem bila takoj za, dokler ni povedal, da je obvezna oprema tudi kladivo. »Kaj nj pa jst z njim počnem, če komi vem, kako klin zgleda?!« sem si mislila, »Ampak, dobr, bom šla, da vsaj vidim, kako to zgleda – sj Jurij ve, da sem sam tečajnica, brez izkušenj.« Mi je Irena zraven mal razlagala, kaj naj bi to pomenil ... In potem se je pridružil še Dario, ki je na humoren način predstavil dogodivščino izpred nekaj dni. Bi ga citirala, pa se ne spomnim čist dobesedno. Seveda je Jurij povabil tudi ostale prisotne, vendar je le Irena pogumno privolila v naš podvig – po temeljitem premisleku seveda. No, in v soboto smo se vsi trije podali na avanturo. Na poti proti izhodišču smo še malo debatirali o variantah, ki bi jih lahko plezali, a se je zdelo, da je Jurij že odločen in tako smo šli plezat smer JURIJ KAM?. Že sam dostop do stene je bil razburljiv, saj je bilo, poleg tega, da je bila že sama hoja po brezpotju meni rahlo smotana, treba prečiti še slap, ki se je Juriju zdel obilnejši kot teden prej, ko se je po teh krajih potikal z Darijem. Z Ireno se nama je prečenje zdelo skoraj nemogoče, vendar se je Jurij izredno potrudil, da bi nama uredil dokaj stabilno pot (skrbno je poiskal dve debli in prinesel nekaj večjih kamnov, da bi njegovi soplezalki lahko varno prišli čez) – hvala, Jurij; je pa tvoj nahrbtnik po mojem še danes jezen nate. Po dveh krajših raztežajih smo bili sicer že kar solidno uigrani, a ker je bil pred nami še precejšen del plezarije, mi pa prav hitri nismo bili, je ženski del ekipe Jurija uspel prepričati, da bi raje odšli po Frančkovih stopinjah na Raz stolpa, saj s seboj nimamo spalk. Tako smo se (zopet s prečenjem slapu – tokrat brez problemov, saj smo komaj čakali, da pridemo do vstopa v novo začrtano smer) podali novim dogodivščinam naproti. Jurij je skrbno zabijal kline, vstavljal zatiče, frende, ženski del ekipe pa se je z vsemi močmi trudil čim več »orodja« pobrati in ga za njim prinesti na vrh raztežaja (samo en komplet se je gor nekje izgubil, tko da – če ga kdo najde, naj ga vrne Juriju, sam če mene prašaš, Jurij, boš moral ponj kar sam :P). Sama sem težji del – izbijanje klinov – z veseljem prepustila Ireni, ki je v tem neskončno uživala, hkrati pa še nabirala svoje prve izkušnje tega opravila. Na srečo nam v tej steni ni bilo treba uporabljati plezalk. Ko smo priplezali do predpredzadnjega raztežaja, se je odprl prekrasen razgled, ki se je po vsej verjetnosti kazal že prej, če bi le imela čas obrniti glavo. Vendar je bila le-ta ves čas osredotočena na plezanje. Sem imela kar velik dela z objemanjem dreves, korenin in vsega, kar se je zdelo dokaj stabilno – in to vse do samega vrha. Sploh ne znam povedat, kako hvaležna sem (še danes) vsem drevesom in koreninam, ki so stali točno na tistem mestu, kjer sem jih rabila. Najboljši je bil seveda zadnji raztežaj (predvsem zato, ker je bil ZADNJI), ki je pripeljal na sam »Matterhorn«, s katerega se je kazal res prekrasen razgled; zna pa biti kar neprijetno, če je gor veliko ljudi (že mi smo se »gužval«). Smo imeli res izredno srečo, da tokrat ni bilo nikogar! In potem je prišel čas za spust. Naši spusti so bili res pustolovski: prvi – zelo kratek, a hkrati razburljiv, drugi, cca. 30-metrski, izredno poučen :P in zadnji, 60-metrski, ki se je končal s previsom – no, ta mi bo kar nekaj časa ostal v spominu, ne zaradi
previsa, ampak zato, ker se je po slabi polovici spusta moj prusik nehal premikat in s tem sem se nehala premikat tud jst – no, to je bil pa najstresnejši trenutek tega dne. Cela panika. Ampak se je vse dobro končalo – se je blo treba mal umirit in pol smo zrihtal, kar je blo treba. Se je tak kamen odvalil (ne od stene, ampak od mojega srca), ko je prusik začel spet normalno funkcionirat, tako da je bil občutek spusta skozi previs še boljši kot bi bil brez tega pripetljaja :P. Jurij se bo še lep čas smejal, ko se bo spominjal najinih spustov (klicanje na pomoč dobrim vilam ??! …). No pol je pa sledil še men osebno »najbl bedn« del – pešačenje do avta po brezpotju, melišču, šumi ... Ampak tud to more bit – se bom kr mogla navadit, ane, Jurij? Men je blo noro dobr – res dobra izkušnja, pa še zvedla sem, da je to moj prvi alpinistični vzpon. Hvala, Jurij in Irena, da sta me celo pripeljala dol in da sem se res ves čas počutila varno. Jana

Najprej je blo treba punci varno pripeljat čez slap .

Prinesem eno deblo, ga položim čez, grem še po enega si rečem, pol pa bo .

Še eno, je že na poti.

Pogledam statiko .

Dam še enega...

Kasneje utrdim še z velikimi kamni.

Potem pa akcija. Tale metoda se ni najbolj obnesla. Posledica je bla, da je ruzak padu v vodo

Potem smo taktiko spremenil.

Za vsak slučaj ju pozihram, pa smo bli vsi varno čez. Kasneje smo naredili dva raztežaja po Razu Golarjeve peči, pa raje potem obrnili, ker hitrost ta dan ni bila naša vrlina. Zato smo se vrnili na izhodišče in šli splezat krajšo smer - Raz stolpa v Jameljsko peč.