Še enkrat pritisnem, ko slišim Jakoba: “Alo! Ura je petnajst do sedmih! Gremo!”
“Ja, ja! Takoj bom,” odgovorim, si odtrgam toaletni papir in v mislih gordrnjam, kako klasično je to. Človek božji mi ponovno ne pusti, da bi mirno opravil, kar je pač treba opraviti.
Čez pet minut že sedimo v avtu in Jakob stopi na plin, ko se spomnim, da sem pozabil denarnico z osebnimi dokumenti. Prepozno. Odločil se je, da se ne bo več ustavil, saj že zamujamo. Pravaprav jaz zamujam dvajset minut, ker nisem vedel, da je uradni odhod ob pol sedmih. Klasika.
Za trenutek vse utihne, ko mora Jakob ponovno komentirati moje dvajset minutno zamujanje zaradi stranišča: “Če bi šel z Jurijem, te ne bi čakal in bi že pred dvajsetimi minutami odpeljal.”
Ker na tak komentar ne morem ničesar pametnega odvrniti, ostanem tiho, zaprem oči in poskušam pridobiti še nekaj tako dragocenih minut spanca, ki ga ljubim. Kako sovražim zgodnja vstajanja! Še sreča, da sem mali mazohist in sem se zadnji mesec trpinčil z jutranji teki. Me zanima, če se bo danes to kaj poznalo na kondiciji . . . Počasi tonem v spanje.
V naslednje pol ure se zbudim le ob posebnih priložnostih. Prva taka je, ko Jakob komentira lepo urejeno cesto: “Če bi šli z bemvejem tam čez tisto blato, ne bi nikamor prišli.”
Naslednja se zgodi nekaj minut kasneje, ko je ponovno na udaru lepo urejena cesta: “Lej to, kar pol ceste manjka”. Temu komentarju sledi Gašperjevo pritrjevanje: “U, fak ej!”
Končno prispemo do končne postaje in prvi, ki skoči iz avta, je Gašper. Ker se ne more zadržati, mora komentirati nov zunanji videz avta: “O šiiit eeej! Kaj je blatn avto!”
Ker si ne morem kaj, pohitim iz avta občudovati nov dizajn, a sem hitro razočaran, saj je Gašperjeva reakcija obljubljala veliko bolj odštekan videz, kot pa sem ga potem dočakal. Vseeno bi bilo vredno slikati to lepoto, a kaj, ko sem pozabil tudi fotoaparat. Ko bi imel vsaj GoPro s seboj!
Sledi oblačenje, obuvanje in že smo na poti . . . skoraj. Tik preden se odpravimo, se spomnim Primoževega komentarja, da se vsa dekleta kljub predhodim opozorilom na startu oblačijo, kot da bi šla na Aljasko, a se morajo nato trideset sekund po štartu že slačiti, ker so že vse prešvicane. Da ne bi naredil enake napake, hitro slečem jakno in končno krenemo na pot. Tokrat zares.
Prvi del poti mine normalno brez zapletov. Poteka hitro, kot hoja po udirajočem snegu v gozdu lahko. Le od časa do časa se sliši klasičen pogovor med Jakobom in Gašperjem:
“ A si ziher, da gre pot tukaj?”
“Ja, valda, da!”
“Ampak men se pa vseen zdi, da gre bolj levo.”
“Ma ne, tukaj gre. Ziher.”
Za nekaj minut je vse tiho in nato se vse ponovi:
“Dej, pejmo tuki bolj levo.”
“Ne, tm sem šel prejšnjič in sem zalutu.”
“A pol tuki čez jaso?”
“Ja men se zdi da, ja.”
Končno pridemo do zgažene poti in nadaljujemo lahko z malo hitrejšim tempom, vsaj nekateri. Gašper hodi prvi, Jakob takoj za njim, Matej pa za Jakobom. Matej začne zaostajati. Ker se razlika med Jakobom in njim konstantno veča, se odločim prehiteti Mateja, a hitro ugotovim za kaj. Še sreča, da ni nobene dame med nami. To opazi tudi Jakob in se zasmeji: “Kaj? To ni nič! Morali bi iti prejšnjič z mano, ko sem šel na Begunjščico z Jemcem!”
Končno prispemo do tako željene grape Lijak, ko se spomnim, da me narava ponovno kliče. Odmaknem se od preostale skupine in že slišim Mateja: “U kera bela ritka!”
Ne morem si kaj, da se ne bi obrnil … ves vesel ugotovim, da se iz njihovega zornega kota nič ne vidi. Sprostim se in, tokrat v krajšem času kot zjutraj, že sem nazaj pri njih pod grapo.
Kljub dobrim razmeram naredi Gašper na ukaz Jakoba prerez in se prepriča, da je podlaga vredu. Vsi si oddahnemo in opremljeni z derezami, cepini, čeladami in sončnimi očali nadaljujemo pot. Ker Gašper prvi gazi in hodi po turno smučarski smučini, pomeni, da po pobočju cikcakamo. Po nekaj deset višinskih metrih se Jakob odloči, da je to predolga pot, in krene direktno navkreber. Zažene se z vso energijo in hitro napreduje . . . prvih deset metrov. Nato ugotovi, da je to prehudo delo zanj in da želi imeti še kaj energije za smučanje, zato se ponovno pridruži preostalem delu ekspedicije. Seveda za Gašperjem.
Ker sem med vsemi štirimi najslabši smučar, kakor tudi turni smučar, me Jakob proti vrhu grape vedno bolj pogosto sprašuje, kje bom šel navzdol. Namreč, preostali trije se mislijo spustiti po isti grapi navzdol, ki je ocenjena z oceno S5. Se razume, da bom šel po isti poti tudi jaz! Ker se proti vrhu grape teren postrmi, mislim, da tam nekje do 50º, se Gašper in Matej, dežurna fotografa, odločita, da je potrebno narediti še nekaj lepih “fotk”.
Izstopimo iz grape in pozdravi nas čudovito nedeljsko sonce. Kako lepo je biti nad oblaki! Čas za hitro malico, nekaj slik z vrha in že se spuščamo. Jaz seveda prvi del brez smučk. Mislim, da bo priznani S4 spust zame čisto dovolj, zaenkrat. A, ker se prvi “ta strmi” del grape ni možno istočasno spuščati s cepini v “rikverc” in smučati, me morajo preostali čakati. Ker za Jakoba to traja predolgo, se, še preden se sam dobro skrijem v zaledje skale nekoliko nižje, že začne spuščati in me zasuje s pršičem in zamrznjenimi kepami ledu . . . Hvala. Po Jakobu sledi Matej, ki zvozi strmi del, kot Jakob, brez težav. Nato nastopi Gašper. Ker je pogledal preveč epizod Bear Grillsa in youtube filmčkov ekstremistov, ki skačejo čez skale, se odloči, da bo pred Matejevim in mojim nosom (Jakob se je spustil že nižje) skočil čez edino skalo, ki se nahaja še na strmem deu. In kako izgleda, če skočiš čez skalo na trdem snegu pod velikim naklonom? Vsak skok je še toliko bolj potenciran in ko pristaneš, se vse kadi od snega, smučke pa drsijo nekaj metrov po površini. Mateju in meni se je za trenutek kar ustavilo srce, Gašper pa je sigurno zamenjal bele spodnje hlače z rjavimi, čeprav tega kasneje ni priznal.
Preostali del spusta si upam tudi sam nadeti smučke in sledijo dokaj klavrni zavoji po grapi. Nekaj od teh bi se skoraj končalo z obrazom na trdi snežni površini. Končno se pridružim ostalim trem v izteku grape. Ker za Jakoba danes še ni bilo dovolj adrenalina, se odloči, da je čas za iskanje mobitela in denarnice, ker ju začuda ni v nahrbtniku. Samo, da ju ni pozabil na vrhu, ker sigurno ne grem še enkrat gor! Na srečo vsaj mobitela nisem pozabil in tako lahko pokličem domov, od koder nas mama razveseli, predvsem Jakoba, da ga oboje čaka doma.
Sledi smučanje skozi gozd, vse do avta.
Resda je bilo snega tekom spusta vedno manj in manj, a to nas ni ustavilo, no razen Jakoba, ki je vmes ničkolikokrat zavpil Gašperju naprej: “Alo! Do tistega drevesa še, potem damo pa smučke dol! To je pa že premal snega!” A začuda smo prav vsi uspeli. No, res, da smo vmes morali manjši del preštamfati po travi in prečiti nekaj električnih pastirjev, a uspeli smo. In to čisto do avta! Ha! In your face, Jaka! Čestitamo si za uspešen dan, se demokratično odločimo, da moram jaz zaradi zamujanja umiti avto in se skobacamo vanj. Tokrat za volanom Matej, saj je edini, ki ima pri sebi osebni dokument in vozniško. No, pa tudi nekaj adrenalinsko avanturističnih voznih izkušenj po razritih koroških cestah, ki se prav nič ne razlikujejo od ostalih makedamsko gorskih poti po Sloveniji, mu ne bo škodilo.

Peca v jutranjih žarkih. Oh, ko bi le že bili na vrhu!

Matej, a si ziher, da te ne bo zebl?

Fantje, snega bo dovolj!

A bi da smuške gor al ne?

Malo poziranja ne škodi . . .

Gašper se dela da zna nardit prerez :P

Tik pod izstopom iz grape.

Ena skupinska z vrha

Naš Lijak