Zbrali smo se ob 6:30 v Črnučah in se odpravili proti Kamniški Bistrici z namenom, da se povzpnemo do bivaka pod Skuto, potem pa bomo že videli kako… Z avti smo se zapeljali mimo doma v Kamniški Bistrici in po luknjasti makadamski cesti do parkirišča pri žičnici. Od tam smo oprtani s težkimi nahrbtniki z odločnim korakom krenili proti cilju. Pot je bila sprva kopna, vendar je z vsakim korakom pridno pridobivala snežno odejo. Nad gozdno mejo, smo se morali zato kar hitro opremiti s smučmi in krpljami. Pobočje je bilo strmo in sonce je nažigalo kot sredi poletja, tako da smo celo najbolj zmrzljivi kaj hitro zašvicali. Na srečo se je snežna odeja kljub toplemu vremenu dobro držala. Nad nami so se dvigovale navpične stene Brane, Turske gore in Velikega grebena, s katerih je ves čas letel sneg; nekje pod Brano smo lahko slišali tudi pokanje plazu. Po nekajurnem teptanju snega se je izza skale vendarle prikazal težko pričakovani bivak. Prispeli smo!

Sledil je zaslužen počitek ob čudovitem razgledu na bele vrhove. Po hitri inšpekciji bivaka smo ugotovili, da le ta ni prazen. V njem se je naselil gospod Tom, ki se je izkazal za živo enciklopedijo informacij o kamniških gorah. Okoli treh se je skupina enodnevnikov odpravila nazaj v dolino, preostalih sedem (Primož, Matjaž, Anže, Jaka, Grega, Massimo in moja malenkost) pa se nas je premaknilo čez hribček, izven dogleda slavnega bivaka (da ne bi slučajno koga premagala skušnjava). Sledila je izdelava snežne luknje. Najprej smo ob vznožju hribčka skopali jarek in nato v pobočje skopali tri luknje. Ko smo končali, so na nebu že zdavnaj sijale luna in zvezde. Na dvorišču pred bivakom smo vzpostavili še bazno kuhinjo in luksuzni snežni hotel je bil primeren za vselitev. Pred spanjem smo si privoščili še večerjo in Massimo je za rojstni dan dobil kremno jagodno torto. Ko se je orion premaknil nad vrh Grintavca, smo se počasi odpravili spat.

Seveda sem kot pridna tečajnica poslušala nasvete izkušenih mojstrov in vsa oblačila ter čevlje pred spanjem spravila v spalno vrečo, da bi ostali topli. Tukaj je nastopila manjša težava: stvari se v spalni vreči namreč neverjetno hitro izgubijo in trajalo je dobre pol ure, da sem uspela izbrskati rokavice, pa grelne blazinice, slušalke in pulover. In v trenutku, ko sem se uspela udobno namestiti, sem se začela tresti. Kar se je nadaljevalo čez celo noč …

Kljub vsemu ni bilo tako hudo, kot sem pričakovala. Celo v noge me ni zeblo in to je velik plus! Pravzaprav je bilo še najhuje, ko sem v nedeljo zjutraj razočarana ugotovila, da sem edina topla stvar v spalni vreči. In čevlji … na čevljih se je čez noč nabral led! Znotraj spalne vreče! Na srečo se je kmalu pokazalo sonce, in ko smo odmarširali proti Turski gori, je bilo v njih prijetno toplo. Ob osmih smo že stali na vrhu (2251 m). Nato smo se vrnili do bivaka, spakirali stvari in odhiteli v dolino.

Sestop je bil, vsaj zame, najtežji del te ture. Sneg je bil čisto južen: moker, mehek in težek. Brez smuči se je udiralo do kolen (in čez). Potem ko sem še drugič skoraj ostala brez čevlja, sem se preprosto usedla in se kar po zadnji plati zapeljala proti dolini. Anže in Massimo sta po moško vztrajala na nogah, ostali fantje pa so do gozdne meje odsmučali. Od tam naprej je bilo lažje, saj je veliko snega iz prejšnjega dne že skopnelo in je bila pot skozi gozd skoraj čisto kopna. Kakorkoli že, v dolino smo se vsi vrnili živi in zdravi in smo ob pol enih že uživali na pijači v Kamniški Bistrici.

Tudi Grintovec smo lahko občudovali samo od daleč :(

Skuta, naš nesojeni cilj.

Turska gora. Še lepše je, ko stojiš na vrhu ...

Uživanje na soncu.

Marko Svetličič, 24.03.2016, 14:35
Z nedelje na ponedeljek je kolega prespal v bivaku pod Skuto. Šele naslednji dan je odkril, da so zraven snežni apartmaji. Če bi vedel, bi sigurno v enem prespal. Morate naslednjič narest malo več reklame za ČAO Apartmaje ;-)

Matjaž Tavčar, 24.03.2016, 15:55
Ja, tile ČAO apartmaji so menda cela senzacija tam gor Izgledali pa so takole:
Apartma 1 in 3
Master bedroom
Slikca 1
Slikca 2
Slikca 3