ČAO - Terra nova

Tanja Metličar | 21.03.2016

Terra nova

Ob 2.30 je bil slab spanec prekinjen z alarmom. Auf! Teranova naju čaka!

Dnevi pred nedeljo so bili napeti…so razmere, ali niso? Je nevarnost plazov prevelika? V južnih stenah je pokalo in strah pred snežnimi gmotami je uspešno odvrnil marsikoga. In naju tudi. V petek sva se po črednem nagonu odločile, da ne greva, sobotno jutro pa je najino odločitev spreobrnilo. Greva poskusit, še vedno lahko kadarkoli obračava, če občutki ne bodo pravi. Do vstopa sva od kmetije Anceljn rabile skoraj tri ure. Od tovorne žičnice sva sledile gazi, ki je malo pod Sinjim slapom poniknila, zato sva morali zagrizti v sneg. Po mukotrpnem gaženju sva zagledali stopinje odrešenja…kao. Neki dolgonogi jetiji so očitno tu že hodili, tako da sva se tudi po kvazi gazi fajn mučili. Pa kdaj bo konc tega safra?! Po skoraj treh urah švicanja sva se končno opremili, ko sem dobesedno prebledela….sem mislila da se zjokam. Zlomljena dereza! Wtf?! Ma od česa, če sploh ni zime? Ja nič, a to pomeni morava obrnit (prevod: a to pomeni, da če greva naprej, naju odnese plaz?)? Ne me j***t…. A-a. Jo namestim, zgleda v redu in do lope stestirava zadevo, po nekem čudežu zgleda, da drži....alora pejmo.
Fajn je blo. Malo negotovosti je bilo, glede na »bogato« zimsko sezono. Pricapljava do prečke, ki je kot nek "nikoli ne veš kako bo".…..huh huh, strašljivo, mamljivo….«kaj grem lahko js naprej?«. Priznam, sem oponašala polža, se mi je zdelo primerno za situacijo. Itak pa se je dalo pozihrat samo prvo polovico, druga je pod snegom. Prste sem imela tako zmrznjene, da sem stokala od bolečin. Cepini so bili bolj za ravnotežje, dol pa raje nisem gledala . In še dobro, da sem vedela za svedrovec, ki sem ga tudi gloriozno izkopala iz snega. Kako lepo se je zasvetlikal... Še zadnja poteza, Hana izpleza in to je to! No, še sestop, samo ko srečaš belega zajca, pozabiš na vse muke.

Ko požreš krožnik čevapov, padeš v posteljo, zakomiraš in je vsak obrat v postelji zaznamovan s trpljenjem utrujenega telesa, se zjutraj zbudiš in v ogledalu zagledaš zmatrano faco. Ampak nasmeh na njej je pa vreden vsakega ugreznjenega koraka in trpečega nohtanja.