Vse se je začelo že vsaj kak mesec prej, ko je Jana Urh kontaktirala najinega zimskega mentorja Miho Šercerja ter ga vprašala, kdaj mislimo iti kaj na zimsko turo. A v danih vremenskih razmerah in časovnem usklajevanju to ni bilo možno vse do zadnjega petka (18. 3. 2016).
Ambicije so visoke, a zaradi usklajevanja z 2. jubilejnim bivakiranjem, ki naj bi se godilo naslednja dva dneva, se v petek zjutraj znajdemo »le« na Ljubeljskem parkirišču na poti proti Begunjščici. Načrt je po SZ grebenu proti vrhu ter po Centralni grapi navzdol. Ker moje poznavanje gora sega le do Šmarne gore in Rašice, zame to pomeni »izi« sprehod, ki bo šel malo navzgor in navzdol ter nato spet malo navzgor. Na mojo srečo se izkaže, da se motim.
Ker sva z Jano prej cel mesec pridno trenirala in na Šmarno goro hodila z utežmi v nahrbtniku ter bila zato na vsej poti do grebena zelo glasna in imela prej »foto safari« kot zimsko turo, se Miha odloči, da bi morda poizkusili skrajšati pot po grebenu in tako zaviti prej v grapo, kljub po vsej verjetnosti slabim razmeram v njej.
Tako zamenjamo gaženje po snegu za strmo gaženje po snegu. Če odštejem nameščanje derez in 30m varovanja, vzpon po grapi poteka gladko. Seveda, kako ne bi, ko pa imava tako fejst mentorja, ki nama ves čas vzpona dela lepe stopnice v pol metra udirajočega se snega. Kmalu pridemo na sončni greben in hitro opazim, da se moja interpretacija hoje po grebenu močno razlikuje od dejanske. Na srečo nisem edini, ki je razodet. Tudi Miha je presenečen, da sneg na vrhu še ni spihan, saj naj bi ga zadnje dni močno »nažigalo«. Suvereno se podamo naprej pod budnim očesom vojaškega helikopterja, ki se je odločil imeti vaje ravno 20m stran od nas. Ko pa prehodimo že dober del grebenske poti in nas helikopter zapusti, nastopi razočaranje. Zaradi kombinacije strmine, slabega snega, neizkušenosti 2 od 3 alpinistov in neprimerne možnosti za sidrišče, poti ni bilo možno nadaljevati. Kaj sedaj . . . Dajmo poklicati tisti helikopter, ki je tako dolgo vadil v naši bližini! Nič, potrebno se bo obrniti in prehoditi del poti nazaj. Tako se bomo lahko spustili proti Zelenici po drugi strani SZ grebena.
Na »drugi strani« naredimo pavzo za malico in že se spuščamo nižje. Miha si vpne turne smuči, ki jih je ves ta čas vlačil s seboj na hrbtu, midva z Jano pa se kot dva mala cucka zaženeva po strmini in se valjava, dobesedno. Nižje kot se prebijamo, bolj se vdira sneg in bolj zaostajava za mentorjem. Temu prisostvuje najin trening zaustavljanja s cepinom. Na dnu pospravimo dereze, smuči in cepine ter opravimo kratko kalvarijo navkreber po južnem snegu do koče na Zelenici. Tam se del odprave odloči, da bi rad prišel čim prej do avta, in kot bi mignil, že sedimo veselih obrazov v avtu z mislimi na kavču ob prenosu poletov iz Planice.

Polni energije se zaganjamo v strmine...

But first, let us take a selfie!

Fotosafari.

Vhod v grapo.
Oh te dereze . . .

V grapi.

Jana in Gregor treba se bo malo pozihrat.

Ko bi vedel kako slabo drži štant, se ne bi takole smehljal...

Končno ven iz grape in spet na soncu.

Halo katra dostavlja tudi na najbolj odročne kraje!

Študentfutr za študente...

Mislim, da je čas za narciska.

"Dost ju mam... bom dal kr smučke gor pa se odpelau v dolino."