Kakšno jutro!
Dan poprej sem v predavalnici tuhtal, kako bi le izkoristil napovedano petkovo "šajbo"... že dolgo me je mikal Begunjščični Y (obojesmerno se razume! ), morda bi prej zbežal iz relativno obveznega faksa, a ideja me nekako ni tako prevzela,kot bi si to želel... Zato pa se mi je obraz razlezel v širok nasmeh, ko sem doma zagledal mail našega načelnika s podobno idejo, le da je šlo za express jutranjo varianto. Hitro sem se mu prijavil in čakal naslednjega dne.
Zjutraj sem ob 5:10 že parkiral v Šmartnem in z velikim zanimanjem pričakoval, kdo se nama bo še pridružil ... bojda se je na odpravico namreč prijavil še nekdo, kar bi znala biti loterija - naš odsek je namreč res zelo pisan Poleg mene je kmalu parkiral nek avto in iz njega se je kot jutranje sonce polno vlivajočega upanja prikazala Tanja. Spet sem imel srečo z žrebom!
Hitro sva se ujela v godrnjanju čez organizatorja in njegovo zamujanje. Na pol v hecu sem ji dejal, da če bi bila midva Jurij Rous, bi že odpeljala ... (ja,njegova nekdanja grožnja se mi je globoko zasidrala v glavi! ). Šalo na stran, Miha je hitro prišel in se pri priči odkupil s ponujenim prevozom. Kot bi mignil, smo se že vozili po avtocesti ... Predebatirali smo marsikaj in že je bil tu Ljubelj. Konec veselja, začetek novega veselja. Klasični jutranji mraz po vstopu iz avta je po nekaj korakih postal znosnejši, po prvih sončnih žarkih pa je bilo domala ne že kar toplo. Levo nad nami se je razprostiral Šentanski plaz, po katerem je za zgodnjo uro kar mrgolelo ljudi, in glede na tempo,ki smo ga ubrali, ter zastavljene časovnice, se mi je le-ta zdel vedno bolj realna izbira, zato me sploh ni presenetilo, ko je Miha predlagal opustitev Centralne ali Y grape ... Zagrizli smo po smučini v plaz in pričeli igro ravnotežja. Razmere so bile presenetljivo dobre in sam sem posledično uspel priti s smučmi na nogah kar do vrha grebena! Že to je bil svojevrsten dosežek ... a najbolje je še sledilo. Tekom vzpenjanja sem pri sebi premleval, ali bi se mi dalo smučati po Centralni, a sem se bolj nagibal k temu, da se pridružim kompanjonoma v "izi" uživanciji vijuganja po Šentanskem plazu. Ipsilon bo pač počakal ... nekako nisem bil razpoložen za težek solo spust na blef. Potem pa je Miha na vrhu Begunjščice predlagal, če bi poskusila Ipsilon. Sprva kar nisem mogel verjeti svojim ušesom ... tolikokrat sem že razmišljal, komu v društvu se "uštulit" za kak tak smučarski podvig, sedaj pa mi je priložnost ponudil kar sam načelnik! Navdušeno sem mu pritrdil in poskušal vsaj deloma obvladat svoje nehoteno sproščanje adrenalina v krvni obtok, ki se je v zadnjih trenutkih kar razbohotilo. Po domače povedano, srce je v poudarjenem ritmu vriskalo in svarilo hkrati! Tanji sva še zaželela varen spust in dala napotke, kje se dobimo, potem pa skočila v prepad.
Na samem začetku je iz snega gledalo nekaj neprijaznih vrškov skal, zato je bilo potrebno malce uporabe tehnike odrsavanja, kaj kmalu pa sem lahko poskusil tudi s prvimi vertikalnimi skoki-zavoji. Kot bi mignil, sva bila v vrhu dna grape, kjer naju je pričakalo skoraj pol metra pršiča, z desne variante pa sta se nama pridružili še dve pogumni smučarki. Izmenjaje smo vijugali po strmi grapi in nebeškem snegu. Večkrat sem si zaželel bratovih širokih smuči, noge so namreč pekle kot že dolgo ne! Najbolj pa me je skelelo dejstvo, da je grapa postajala vedno širša in položnejša - konec veselja je bil blizu, jaz pa se pravzaprav sploh še nisem začel v vsej polnosti zavedati, kaj doživljam. A vendar, kot pravijo Peter Prevc in ostali asi po svojih uspehih, glavna čustva in zavedanje dosežkov pridejo šele kasneje ... zato sem le nadaljeval z vijuganjem, kolikor so mi noge pač to dopuščale, med presledki pa opazoval ambient ter pel hvalospev stvarstvu te beline (naj bo za ene vzrok tega tak, za druge drugačen, iskreno pa morda to vprašanje sploh ni tako važno, kot pa resnica, da tako je in srčno upam, da še bo!).
Pod iztekom Šentanskega plazu sva opazovala Tanjin smučarski slog. V umirjenem ritmu je nadvse mikavno migala z boki in elegantno premagovala kucelj za kucljom. Tudi slednjega je bilo žal enkrat konec in družno smo švignili do parkirišča, kjer pa je bil že skoraj pravcat avtosejem!
Časovnica je bila malček presežena, a prav nikomur ni bilo žal nobene dodatne minute. V Šmartno smo prišli ob 9:45 in se poslovili s prepričanjem, da moramo kaj podobnega še kdaj ponoviti.
Kmalu sem bil doma, zamenjal avto za preljubi bicikel in 10:15 že sedel v predavalnici z eno urno zamudo. Ni slabo! V nadaljnjih dveh urah predavanj pa sem na mobitel uspel "v eni sapi" spisati ta zapis oz. bolje rečeno pripovedni izliv čustev (zato bralca prosim, naj mi morebitne tiskarske škrate in malce robat slog oprosti ...). Prevc ima vsekakor prav, glavna čustva res pridejo šele z zamikom!